Poklon Mariboru v partljičevsko-fellinijevem slogu

V petek 29. novembra bo v SNG Drama Maribor premierno uprizorjena težko pričakovana drama Mostovi in bogovi
Fotografija: Predstava je strukturirana kot sinteza komedije, nadrealizma in intimnih trenutkov, v ospredju so tipično partljičevski liki. Fotografiji Damjan Švarc
Odpri galerijo
Predstava je strukturirana kot sinteza komedije, nadrealizma in intimnih trenutkov, v ospredju so tipično partljičevski liki. Fotografiji Damjan Švarc

»Vinograd sem skopal, trte posadil, Gazvoda pa je določil vrsto grozdja, ga sprešal in kletaril,« je Tone Partljič slikovito in v svojem slogu opisal proces nastanka predstave Mostovi in bogovi. Dramsko besedilo je na podlagi devetih pisateljevih novel ustvaril Nejc Gazvoda, režija – prva v matični gledališki hiši, odkar je prevzel funkcijo direktorja mariborske Drame – je v rokah Aleksandra Popovskega.

Tudi Popovski, ki je ob zelo uspešni mednarodni karieri največ predstav postavil na oder prav v Sloveniji, je v vinskem žargonu napovedal, da »bomo pokusili različna vina, nastaja šopek okusov«. Po besedah Popovskega je Partljič »zbral dokumentarni material, ga oblikoval in nadgradil s pisateljsko domišljijo ter prelil v svoj prepoznavni humorni slog pripovedovanja, nato je Gazvoda [...] dodal svojo melanholijo, na koncu sem prišel še jaz, ki na prvo žogo nimam emocionalnega odnosa do materiala, ga pa zdaj z igralci gnetemo in vsemu skupaj dajemo neki poseben in finalni okus. Občutek imam, da bomo videli vsega po malem, da se stvari povezujejo kot v kalejdoskopu.«

Gazvoda je izbral novele iz knjig Ljudje iz Maribora, Sebastjan in most ter Pasja ulica. Dejal je, da je uprizoritev dramski poklon Mariboru, njegovi zgodovini, prebivalcem in Tonetu Partljiču, mariborski legendi, neutrudnemu mestnemu kronistu, ki bo prihodnje leto praznoval osemdeseti jubilej. Po mnenju Gazvode Partljič v zgodbah z izdelanim občutkom za situacijo in humor subtilno in inteligentno vzame pod drobnogled posameznike iz bogate mariborske zgodovine ter jih literarno oblikuje s pretanjenim občutkom za tegobe človeka in časa. Sam je strukturo in atmosfero odrske adaptacije iskal pri Fellinijevih mojstrovinah Amarcord in Roma, medtem ko je rdeča nit uprizoritve mesto z mostovi – povezovalci dveh bregov, s katerih so Mariborčani »skakali, se na njih ljubili, jih gradili, preklinjali, občudovali, se z njimi bahali in prek njih potovali z enega na drugi breg, na tuje in spet domov«.
 

Metafora države oziroma naroda


Gazvoda je za gledališki list pojasnil, da se v adaptaciji ni žanrsko distanciral od Partjiča, tekst je »res zmešan in divji«, od komedije in nadrealizma do čisto malih, intimnih trenutkov, ampak nikjer ne gre daleč od pripovedništva, predvsem pa ne od 'partljičevskih' likov. »Z veseljem sem jim sledil, ker sem v njegovih zgodbah kot pri prijateljstvu z Aleksandrom Popovskim našel skrb za človeka. Tone ima občutek za preteklo in polpreteklo zgodovino, v pisanju ni preračunljiv, vsi, tudi tisti najbolj burkaški liki, so ljudje od pet do glave. Hecno, da nekdanji politik piše tako neideološko, ampak vesel sem, da je tako, ker me parole na odru, v filmu ali nasploh v umetnosti ubijajo,« je poudaril Gazvoda.

Aleksandar Popovski je bil od začetka vključen v branje in razmislek o tekstu. Predvsem o izbiri rdeče niti predstave, saj če bi se tehtnica nagibala k epizodičnosti, bi se izgubljala kontinuiranost, ko dramski tekst dobiva strukturo, se briše zaokroženost zgodb, ki jih je težko upravičiti v klasičnem dramskem formatu. Tako se je oblikoval osrednji lik Vinko (Petja Labovič), ki je bolj kot dramskim likom 21. stoletja podoben Peeru Gyntu, torej metafori neke države oziroma naroda, morda celo kakemu grškemu junaku, ki ga lastno dejanje hubrisa (oziroma v Vinkovem primeru nekakšnega bibličnega zanikanja lastnega očeta) potegne v čeljusti zgodovine. Vinko je namreč nesmrten, tako bolj podoben bogu, oziroma nestvaren, podoben mestu – v drami je nenehno prisoten, ampak hkrati tudi umaknjen, prihaja in odhaja iz prizorov, prestopa meje svetov, vedno mlad, večno star.
 

Petnajst protagonistov


Popovski je hotel angažirati kar vseh osemindvajset igralk in igralcev mariborskega dramskega ansambla. To se je pokazalo za neuresničljivo, ker vzporedno poteka preostali repertoar SNG Maribor, bo pa v predstavi petnajst protagonistov, vključno z legendarnim, zdaj že upokojenim mariborskim igralcem Petrom Boštjančičem, ki bo nastopil kot gost. Ker je v predstavi toliko likov, se bo vsak od nastopajočih levil v tri ali celo štiri, ki bodo po besedah Popovskega uprizorili zgodbe iz zgodovine, ki so kot kalejdoskop ali zlomljeno zrcalo. »Homer je zapisal svojo verzijo zgodovine, ampak jaz sem z največjim užitkom bral tudi verzijo Njegove visokosti oziroma Številke 1 iz Alana Forda. Hočem povedati, da zgodbe iz zgodovine doživljamo kot odmev. Dokler potujejo skozi čas, jim vsak pripovedovalec doda novo dimenzijo, mi pa dobimo objekt, ki ga opazujemo, kako se lomi v ogledalih. Na odru iščemo, pod kakšnim kotom naj postavimo ogledalo, da bi se zgodba v njem ugledala,« je dejal Popovski.

Komentarji: