Teater je ljubezen

Najbrž samo v teatru na tak način vstopiš pod kožo lika in tako močno doživljaš grozo, lepoto in strast, da te vsak prizor fizično boli.
Fotografija: stat. krompir
Odpri galerijo
stat. krompir

Živimo čuden čas. V temi gledališča sedimo ljudje z maskami in na odru gledamo igralce brez mask, bolj gole in razgaljene kot kadarkoli prej. Uprizoritev libanonsko-kanadskega avtorja Wajdija Mouawada Požigi je gotovo prelomna predstava.
Režiserka Nina Rajić Kranjac je v samosvojem odrskem jeziku naslikala veličastno fresko civilizacije, v kateri začutimo vse nevralgične točke družbe, od begunske problematike, zatiranja žensk, neptretrganega kroga sovraštva in nasilja do vojnih zločinov.

Odrasla brat in sestra, dvojčka (Nataša Keser in Nejc Cijan Garlatti), ki sta z materjo še kot otroka iz Bejruta prebegnila v Kanado, sta se po njeni smrti prisiljena soočiti z drobci iz materinega skrivnega življenja v Libanonu, ki je polno pretresljivih obratov, groze in bolečine na robu zmogljivega.

Kako ostati človek v nečloveških okoliščinah? Kako na grozo, nasilje in mučenje ne odgovoriti z maščevanjem in nasiljem, dilema, ki jo lahko teoretično preigravamo v pogovoru ob kavi, a ko jo podoživiš skozi igralce, ki so v tej predstavi gotovo imeli priložnost razpreti ves kalejdoskop čustvenih stanj, se lahko postaviš v vlogo krvnika (Marko Mandić) in vlogo žrtve, ki ne sprejme tega, da je žrtev (Pia Zemljič); lahko skozi pripoved Nine Valič začutiš dilemo matere, ki ji od vojne poblazneli vojak pravi, naj med tremi sinovi, ki drgetajo pred zadnjim strelom, izbere enega, ki ga bo ohranila pri življenju.

Kaj pomeni zares odpustiti, ko imamo vso pravico do maščevanja, se sprašuje dramaturg Tibor Hrs Pandur. In režiserka Nina Rajič Kranjac odgovarja, da je to »predstava o vseh zamolčanih stvareh«, pa tudi predstava o spodletelih poskusih ljubezni. In čeprav skrajno stanje, kot je vojna, kot virus okuži vse oblike ljubezni in skrha vse človeške odnose, je v ozadju močna ideja – da »ne glede na vse ni predaje«. Ljubezen preobraža, kljub dimni zavesi strahu, ki se je spustila na planet, kljub strašnim stvarem, ki se dogajajo na vojnih žariščih tega sveta, zdaj tudi pod krinko pandemije. Teater je ljubezen. Ni naključje, da je zadnji stavek matere, ki ga sporoči svojim ljubljenim: »Zdaj ko smo skupaj, je bolje«. Najbrž samo v teatru lahko s pomočjo igralske umetnosti vstopiš pod kožo lika in tako močno doživljaš grozo, lepoto in strast, da te vsak prizor fizično boli. Kot boli igralce, ki so naselili like, ki jih je ustvaril Mouawad. Najbrž zato, ker jih je dobro poznal.
 

Preberite še:

Komentarji: