Slovo morjeplovca razburkanih filmskih in gledaliških oceanov
»Umrl je kolega, bard slovenskega gledališča in filma, Radko Polič - Rac. Naj počiva v miru.« Tako je danes popoldan na družbenem omrežju sporočil igralec ljubljanske Drame Saša Tabakovič. V Združenju dramskih umetnikov Slovenije pa so vest o tem, da se je poslovil »naš prijatelj, kolega in vsestranski gledališki, filmski in radijski ustvarjalec« pospremili z njegovo pomislijo: »Vse je laž. Nobenega tunela ni, ko umiraš. Edino, česar se spominjam vsakič, ko sem umiral, je to, da sem pomislil: No, mati, grem jaz …«
Radko Polič – Rac je bil rojen med drugo svetovno vojno v Črnomlju. Iz dramske igre in umetniške besede je diplomiral leta 1965 na AGRFT. Bil je igralec, ki je ustvaril čez sto gledaliških, prek petdeset filmskih in več deset radijskih vlog. Radko Polič Rac je pustil neizbrisen pečat v gledališču na Slovenskem. Seznam njegovih vlog, po katerih bo ostal v spominu občinstvu in poslušalstvu, je zares dolg in neprecenljiv. Rac je bil tudi eden najbolj cenjenih filmskih igralcev tako v Sloveniji kot v državah bivše Jugoslavije.
S prvim velikim priznanjem strokovne kritike in občinstva ga je leta 1970 nagradilo Borštnikovo srečanje, sledila je nagrada Prešernovega sklada (1972), nato so se kar vrstile nagrade za filmske vloge ter nove Borštnikove nagrade (1979, 1981, 1988, 1991). Nagrajen je z dvema Sterijevima nagradama za igralsko stvaritev (1979 in 1982), sarajevski festival MES je njegovo igro ovenčal z Zlatim lovorjevim vencem (1987). Prejel je Župančičevo nagrado (1991) in nagrado za najboljšo uprizoritev na Festivalu monodrame na Ptuju (2001).
Leta 2007 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, že prej, leta 2002 pa Borštnikov prstan. Jernej Novak je takrat v obrazložitvi zapisal: »Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje. Med ostrino in bolečino, ki zaznamujeta njegov boj s svetom, izriše Radko Polič številna kontrastna razpoloženja in občutja, s katerimi svojim odrskim likom oblikuje poteze modernega človeka, soočenega s protislovji sodobnega sveta.
Intuitivni igralec
Poličeva igra je enkratna, samosvoja prav zaradi njegove sposobnosti, da razpre in znotraj upodabljane usode suvereno preigra navidez izključujoče se skrajnosti. Ta značilni Racov način oblikovanja vloge pa ni shematičen, stereotipen. Vodi ga zanesljiv, morda nezaveden, a nezmotljiv občutek za oblikovanje celovite človeške usode. (...) Med slovenskimi igralci je Radko Polič – Rac najizrazitejši intuitivni igralec, ki ustvarja s pomočjo popolnega zlitja /empatije/ z dramsko osebo, ki jo predstavlja. Racova posebnost je, da se igri predaja scela, z vsem svojim bitjem, njegova igra je nedeljiva od njegove osebnosti. V skoraj štirih desetletjih trajajoči igralski karieri je Radko Polič oblikoval blizu sto gledaliških in petdeset filmskih vlog.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, je dejal, da ga njegovo igralsko ustvarjanja spominja na peskovnik, v katerem išče košček resnice, sicer pa gre, kot je dejal, za večno »prepletanje grozljivega užitka in peklenskih muk«, nadarjenost obsega le 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse ostalo je »težko garanje«.
Polič je zaznamoval tudi slovenski film. Nastopil je v skoraj 60 celovečernih filmih, odigral več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah ter sooblikoval več kot 100 radijskih iger. V domačih in tujih celovečernih filmih je bil proletarec, partizan, revolucionar, upornik, propadli idealist, kmet, deseti brat, uporniški študent, aristokrat, zoprn birokrat, razdvojen belogardist, gestapovec, luzer, intelektualec, grof, migrant, direktor, norec, obrambni minister, upravnik zapora, filozof, lord, zaljubljeni upokojenec in oblastnik. Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je leta 2015 namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.
Odmevna biografija
Pred dvema letoma je založba Beletrina izdala biografijo oziroma biografski roman Rac: življenjska zgodba vrhunskega gledališkega igralca, ki je leta 2007 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so zapisali v napovedi izida, odstira in prepleta spomine na ustvarjalno pot Radka Poliča Raca. Knjiga, ki jo je po intenzivnih pogovorih z Racem napisala dramaturginja, urednica in publicistka Petra Pogorevc, je napisana v prvi osebi ednine, bogatita jo pristen humor in sočen jezik, oba tako značilna za tega velikega igralca. Brez zadržkov govori o sebi in o stvareh, ki so ga v življenju doletele, pa naj gre za anekdote iz gledališkega sveta ali za tragične dogodke, ki so ga ranili in zaznamovali. »Racevi spomini so zanimivo, razgibano, poučno branje, ki za portretirancem odstirajo bogato zgodovinsko kuliso, pred katero postavljajo skrbno izpisan portret posameznika, neuklonljivega in drznega, izstopajočega in zato včasih ob ustvarjalnem zanosu tudi napornega,« je zapisal kritik Matej Bogataj.
Del njegove osebne oziroma ljubezenske zgodbe, je poročala STA, je bil predstavljen tudi v predstavi Boris, Milena, Radko, ki jo je leta 2013 spisal in režiral Dušan Jovanović, ter v dokumentarnem filmu o nastajanju te igre - Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina.
Car igralstva
Ko se je Vesna Milek pred dvema letoma pogovarjala z Radkom Poličem o njegovi biografiji, je navedla tudi misel njegovega igralskega kolega Borisa Cavazza: »Morjeplovec razburkanih filmskih in gledaliških oceanov, gladiator, trmoglava žival, zvedavi krt podzavesti, samooklicani car igralstva, enkraten in samosvoj, občutljiv in od Boga dan.«
Psi brezčasja
Tomi Matič, producent filma režiserja in scenarista Mateja Nahtigala Psi brezčasja iz leta 2016, prve slovenske noir kriminalke, je povedal: Izkušnja z Radkom Poličem - Racom ob snemanju filma je bila čudovita, preziral je neumnost in neumne ljudi, bil je izredno močen in topel človek.
Odziv Drame SNG Maribor
Z globoko žalostjo se pridružujemo žalujočim ob smrti Radka Poliča - Raca, velikana slovenskega gledališča in filma. V svojem obsežnem igralskem opusu se je neizbrisno zapisal v zgodovino Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, s katero je sodeloval v devetdesetih, ko je bil nosilec našega repertoarja.
Nastopil je v legendarnih uprizoritvah Hamlet, La Divina Commedia, Ruska misija in Babylon v času Tomaža Pandurja ter v Ajshilovi Oresteii v režiji Paola Magellija, Dukovskega Drakuli Aleksandra Popovskega, Williamsovi Mački na vroči pločevinasti strehi Dušana Jovanovića ter Fraynovem Kopenhagnu in Cankarjevem Za narodov blagor Sebastijana Horvata, ko je našim uprizoritvam vse do konca prvega desetletja tega tisočletja vtisnil svoj nezamenljiv avtorski pečat.
Delati z Racem je bil privilegij.
Dragi Rac, globok poklon!
Danilo Rošker in Drama SNG Maribor
Združenje dramskih umetnikov Slovenije
Ustvarjanje vrhunskega dramskega, radijskega in filmskega igralca Radka Poliča, se ob zanj značilnem prelivanju življenja in umetnosti, ob disciplini podvrženim strpnim delom, vztrajnim tehničnim mojstrenjem lahko enači s samosvojo umetniško kreacijo, prepoznano in priznano tako doma, kot med njegovim pogostim prehajanjem iz enega kulturnega prostora v drugi, ko se ji kot pojavu in v zajemu njenega pomenskega deleža preda in hkrati neprisiljeno pokloni z oznako veliki igralec. Ta uteleša nerešljivo in čarobno uganko, ki zlahka prerašča v častitev, katere skrivnostnost se iskreno zajeda pod gledalčevo kožo. Radko Polič – Rac, navkljub svoji končnosti ostaja velik igralec.
Boris Mihalj, predsednik ZDUS
SNG Drama Ljubljana
Pretresla nas je vest, da se je poslovil naš dragi kolega in dolgoletni član SNG Drama Ljubljana, veliki igralec in vrhunski umetnik Radko Polič Rac. Sodobnega slovenskega gledališča si brez Radka Poliča ni mogoče niti predstavljati. Svoje prve vloge v ljubljanski Drami je odigral že v sezoni 1965/66 in v naslednjih desetletjih oblikoval vrsto nepozabnih, izvirnih in izjemnih igralskih kreacij. Zapisale so se v gledališko zgodovino ter v spomin in srca gledalcev, ki so ga spremljali skoraj šest desetletij. Za svoje vloge je prejel vse nagrade, ki jih v našem in nekoč širšem jugoslovanskem prostoru igralec lahko dobi: od Borštnikovih in Sterijevih nagrad do zlatega lovorjevega venca, puljske zlate arene, Župančičeve nagrade, Borštnikovega prstana in Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Ko je leta 2002 prejel Borštnikov prstan, je njegov kolega in prijatelj Dušan Jovanović zapisal: »Polič je preklemansko plastičen igralec. Pravi figuralik. Njegova galerija likov je neverjetno impresivna. Če bi gledališki igralci lahko prirejali pregledne razstave kot slikarji, bi Polič imel kaj pokazati. Gotovo bi obiskovalci njegove retrospektive obstrmeli.« Hrvaški režiser Georgij Paro pa je o enem svojih najljubših igralcev zapisal: »V njegovi igri je nekaj ganljivega: pred vami je nemočen človek, igrača v rokah usode, ki trpi in bo propadel, pa ne naredi ničesar, da bi se zaščitil ali ubranil, pač pa mučeniško spije svojo čašo do dna. Pri tem skoraj ni pomembno kakšen lik igra – pozitivca ali negativca – obema vsadi svojo ranljivost in šibkost, nekakšno obsojenost na propad.« In še: »Rac je sveti igralec, ki izgoreva za svojo gledališko vero. Fanatik. Ne kalkulira. Izgoreva kot sveča. Ni ga težko upihniti: dovolj je že, da ga ne sprejmeš in nimaš rad, pa bo ugasnil. In kam pobegnil. Raca, torej, moraš imeti rad.« V naših življenjih je pustil neizbrisen pečat.
Kolektiv SNG Drama Ljubljana
Slovenska kinoteka
Odšel je Radko Polič (1942 - 2022), igralski virtuoz in perfekcionist s kraljevskim telesom in možnostjo neverjetnih izraznih transformacij. »V igralstvu ne gre le za obvladovanje telesa - to pač moraš enostavno znati. Ampak duša je tista, ki te cefra, ki te ubija, uničuje, po kateri se gazi, po kateri se plava,« je dejal, ko je spregovoril o svoji igri. Ko je prvič po naključju stopil pred kamere v Nočnem izletu (1960), mu je Mirko Grobler dejal: »Veš kaj, poba, tebe pa ima kamera rada!«
Od takrat dalje, je gladilil in gnetel ogromno različni duš v več kot sto gledaliških in nič manj filmskih predstavah: Od Nočnega izleta, Po isti poti se ne vračaj, do Zgodbe, ki je ni, Sedmine, Oxygena, Mrtve ladje, Strahu, Vdovstva Karlone Žašler, Christophorosa,To so gadi, Praznovanja pomladi, Iskanj, Dediščine, Odpadnika in seveda najbolj vidne vloge Martina Kačurja v Idealistu režiserja Igorja Pretnarja.
Dragi Rac, nedavno se je Kinoteka poklonila tvojemu opusu na večeru Poklon Radku Poliču na borjaču v Divači. Trdno ostajaš z nami!.
Kolektiv Slovenske kinoteke
