Čas, ko so dnevne sobe postale dvorane
Mineva leto, v katerem nikomur v kulturi ni bilo ravno prijetno, virus je vse spremenil.
Odpri galerijo
Izteka se nenavadno leto, ki ga je tudi v kulturi določal koronavirus. Foto Leon Vidic
»Kultura ni luksuz, ki si ga lahko privoščimo le v dobrih časih.« To so besede Monike Grütters, nemške ministrice za kulturo in medije, članice vlade, ki je v pomoč kulturnemu sektorju s programom Neustart Kultur za nov kulturni zagon namenila milijardo evrov.
V Sloveniji je drugače: kultura in umetnost v kriznem letu, v katerem prave glasbene, literarne, gledališke in vseh drugih sezon pravzaprav ni bilo, nista bili najvišji prioriteti tukajšnjih oblasti.
»Vse normalne države so pripravile targetirane ukrepe za področje kulture, kajti kultura je po vseh ekonometrikah med najbolj prizadetimi panogami zaradi epidemije, ker večinoma temelji na živih dogodkih. Ministrstvo ni pripravilo niti enega samega, ki bi bil namenjen posebej kulturi, ne glede nevladnih organizacij ne glede samozaposlenih. Mi spadamo sem na isti način kot frizerji ali avtomehaniki,« je za STA dejal Jure Novak, ki pri Asociaciji pomaga in svetuje samozaposlenim in nevladnikom glede protikoronske zakonodaje. »Specifično za samozaposlene v kulturi ni bil sprejet noben ukrep. Vseh ukrepov, ki smo jih deležni, smo deležni zato, ker smo enaka oblika organizacije kot samostojni podjetniki.«
Ministrstvo za kulturo se je letos nenavadno igrivo ukvarjalo z zakonom o medijih: sredi poletja je dalo v javno razpravo štiri novele sprememb zakonodaje, za pripombe pa je sprva dopustilo vsega nekaj dni. Po pozivih koalicijskih partnerjev, ki o predlogih niso bili usklajeni, so razpravo podaljšali do začetka septembra.
Ministrstvo je predčasno razrešilo direktorico javne agencije za knjigo in imenovalo vršilca dolžnosti, konec leta je uvedlo nov pravilnik o strokovnih komisijah, ki določa, da člane povabi in imenuje sam minister za kulturo. Precej javne pozornosti so bile deležne tudi kadrovske odločitve ministrstva o vodilnih v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, Narodnem muzeju Slovenije, Slovenskem etnografskem muzeju in napovedana zamenjava v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, nazadnje pa tudi odločitev, da za začasno vodenje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti pooblasti uslužbenko resornega ministrstva. Odločbo o prihodu v. d. direktorja v Moderno galerijo je upravno sodišče odpravilo, ministrstvo je izdalo popravljeno, do konca razpisnega postopka bo vršilec dolžnosti že izbrani.
Posledice pandemije so filmskemu področju zadale usodni udarec. Mnogi poznavalci menijo, da se je filmska industrija spremenila za vedno. Prizadela je prav vse člene filmske verige, od produkcije, distribucije do prikazovanja. Ko se je marca javno življenje ustavilo, so po vsem svetu sredi snemanja ugasnile kamere, dokončanje filmov se je prestavilo za nedoločen čas, kinematografi so zaprli svoja vrata (nekateri za vselej), veliki studii so odlašali s premierami najbolj pričakovanih naslovov leta, filmski festivali so se preselili na splet ali pa izbrali hibridni model prikazovanja filmov.
Karantena nas je prikovala pred zaslone in v vsej tej (kulturni) temi so spletne platforme videa na zahtevo in ponudniki plačljivih vsebin zacveteli. Prisilno preživljanje delovnega in prostega časa doma je vplivalo na naše gledalske navade. Ali se bodo obdržale tudi po pandemiji, smo se spraševali, medtem ko je filmska industrija že ubirala nove strategije prikazovanja, ki so dajale prednost spletu pred kinematografi.
Po mnenju poznavalcev bi se to zgodilo v vsakem primeru, kriza je proces selitve vsebin na splet zgolj pospešila. Prikazovalski del filmske verige pa upa, da želja po skupnostni izkušnji ogleda filma na velikem platnu le ne bo ugasnila tako zlahka. Spet bomo hodili v kino, pravijo. Še več, Nostradamus, analiza švedske filmske iniciative, v prihodnjih petih letih napoveduje celo revolucijo malih mestnih kinematografov.
A letos smo tudi pri nas šli na Liffe – v svojo dnevno sobo. Pred tem se je Festivalu slovenskega filma sicer še uspelo deloma odviti v fizični obliki, a kakšno slavje domačega filma to ni bilo. Annus horribilis je slovenski film še posebej občutil. Kot da že virus ni dovolj, so se filmski ustvarjalci pri nas spopadali še z birokratskimi mlini na veter in blokado državnega financiranja. Kar 33 filmov se je ustavilo pred vrati vlade, večina je od maja čakala na potrditev sofinanciranja. Denar je prišel šele s sedmim protikriznim paketom in z obljubo, da bo v prihodnje bolje. Kar je težko verjeti, če vlada ne bo filmu za blažitev posledic pandemije namenila dodatnih sredstev (ob obljubljenem zvišanju filmskega proračuna na 11 milijonov evrov do leta 2022).
V preteklem letu smo se poslovili tudi od več gledaliških in filmskih igralcev, med tistimi, ki so bili posebej zavezani filmu, sta bila Peter Musevski in Igor Žužek. V častitljivi starosti pa sta se poslovila scenograf Tone Mlakar in direktor fotografije Ivan Marinček.
Tina Lešničar
V letu zaprtih knjigarn – skupaj so bile knjige letos kupcem nedostopne ali komaj dostopne skoraj štiri mesece – so morali založniki in knjigotržci kulturnim oblastem razlagati, da se spoprijemajo s katastrofalno velikim padcem prihodkov zaradi zaprtih prodajnih poti. Na pristojne institucije so se aprila neuspešno obrnili s predlogom, da bi država posegla na zamrznjeni knjižni trg po skandinavskem modelu, z odkupom redne založniške produkcije za ogrožene družbene skupine, šolske in splošne knjižnice.
Konec aprila si je minister za kulturo na tiskovni konferenci, ki je v očeh kulturnikov ostala v spominu kot konferenca, na kateri minister še ni vedel povedati, da bo tako rekoč čez nekaj ur vlada, katere član je, dopustila odpiranje knjižnic, galerij in muzejev, privoščil tudi oceno, da v času krize »področje knjige ni bilo hudo prizadeto«. Zbornično združenje založnikov in knjigotržcev mu je odgovorilo z javnim pismom.
Po vzoru bolonjskega in frankfurtskega knjižnega sejma smo ob koncu čudnega leta dočakali prvi slovenski knjižni sejem na daljavo. Leto je bilo – kot že leto prej – eno od redkih, ko Prešernov sklad za dobitnika nagrade za življenjski opus ni našel pisatelja ali pisateljice, nagrado sklada je prejela le prevajalka Suzana Koncut. Medijska hiša Delo je letos podelila dva kresnika, posebnega kresnika treh desetletij je prejel Drago Jančar, na Rožniku pa je na kresni večer jubilejno trideseto nagrado za roman leta prejela Veronika Simoniti za delo Ivana pred morjem.
Jančar je avgusta v Salzburgu prejel tudi avstrijsko nagrado za književnost. Konec avgusta je pisatelj Boris Pahor praznoval 107. rojstni dan. Junija smo poročali o stomilijonti poizvedbi na jezikovni spletni strani Fran.si, med letošnjimi pojavi pa si bodo založniki in knjigotržci zapomnili tudi dejstvo, da je eden od vladnih protikriznih paketov diskretno, komaj opazno odnesel zakon o enotni ceni knjige.
V letošnjem letu smo se poslovili od prevajalke Alenke Bole Vrabec, literarnega zgodovinarja Franceta Bernika, pesnika Berta Pribca, sociologinje Nede Pagon, decembra še od dolgoletnega direktorja Mladinske knjige Milana Matosa, pisateljice Karoline Kolmanič in filozofinje Cvetke Hedžet Toth.
Igor Bratož
Izmenjava hektičnih priprav na premiere in popolno mrtvilo, takšna dinamika je zaznamovala letošnje leto v slovenskih gledališčih. In seveda medmrežje, gledališčniki so pokazali precej inventivnosti pri delnem ohranjanju produkcije.
Gledališke hiše so v začetku leta še sledile zastavljenim programskim terminom, marca so morali vsi zapreti vrata. Vsak se je znašel po svoje, tako rekoč vsa institucionalna in neinstitucionalna gledališča so pripravila svoje projekte, med bolj ambicioznimi sta bili programska platforma Drama od doma, ki so jo pripravili v ljubljanski Drami, in interpretacija izbranih zgodb Draga Jančarja v izvedbi dramskega ansambla SNG Maribor.
Junija je nastopil preobrat, epidemija je bila (začasno) premagana in gledališčniki so hiteli s pripravo premier, da bi vsaj deloma realizirali svoj programski koncept. Produkcija ni bila omejena na manjše zasedbe, na odru smo lahko videli nekaj velikih predstav, tudi obe operni hiši sta ponovno začeli delovati, v mariborski Operi jim je celo uspelo pripraviti noviteto, Marpurge skladateljice Nine Šenk in libretista Igorja Pisona.
Nekateri se niso ustavili niti julija in avgusta, september pa je bil bolj ali manj podoben otvoritvam sezon v preteklih, »normalnih« letih. Vendar je večinoma ostalo pri premiernih predstavah z le nekaj ponovitvami, oktobra je sledilo novo zaprtje in nekaj spletnih premier, nazadnje Dečki Pavlove ulice v izvedbi novomeškega Anton Podbevšek Teatra ter glasbena predstava Nanine pesmi v SNG Maribor.
Tudi osrednji Festival Borštnikovo srečanje (FBS) se je končal, še preden se je dobro začel, namesto otvoritve tekmovalnega dela programa so se organizatorji odločili festival na hitro zaključiti s podelitvijo Borštnikovega prstana, ki ga je prejel Peter Boštjančič.
Letos se je poslovila vrsta eminentnih dramskih igralcev in igralk. Med drugimi Peter Musevski, Janez Bermež, Jože Mraz, Jože Hrovat, Judita Hahn Kreft in Nika Juvan Kalan.
Peter Rak
Svet klasične glasbe je leto 2020 čakal v prazničnem vzdušju in s pripravami na 250. obletnico Beethovnovega rojstva. Čeprav se slavje ni uresničilo po pričakovanjih, smo ohranili pozitivni umetniški duh in premišljevali glasbo na drugačne načine.
Začetek leta je zaznamovala vesela novica: nagrado Prešernovega sklada je prejel akordeonist in skladatelj Luka Juhart. Kmalu za tem je častni član Slovenske filharmonije postal akademik, skladatelj in arheolog Lojze Lebič. Pred prvim valom epidemije je nagrado na 3. mednarodnem tekmovanju v kljunasti flavti v Tel Avivu osvojila mlada glasbenica Maruša Brezavšček.
Tudi med epidemijo so glasbeniki vztrajali in svojo umetnost posredovali na nove načine, med drugim s svojih balkonov in teras. Kino Šiška je hitro uvedel abonma Štream, ki je koncerte domačih ustvarjalcev prinašal v dnevno sobo, sledili so spletni koncerti Slovenske filharmonije, SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor, odjemalcev je bilo veliko.
Poletje je bilo nenavadno bogato s koncerti in festivali, ob Ljubljana Festivalu, ki je v našo prestolnico pripeljal imena, kot so Jonas Kaufmann, Ana Netrebko, Jusif Ejvazov in številna druga, so srečanja glasbenikov in poslušalcev omogočili še Festival Radovljica, Seviqc Brežice, Festival Maribor, ptujski Art Stays, Jazz Cerkno, Festival Imago, Neposlušno, Sajeta, Sonica ...
Slovenska filharmonija je jeseni predstavila šest novih abonmajev, ki ponujajo pester nabor okusov klasične glasbe. Mariboru je uspelo proslaviti stoletnico svoje operne hiše z novim glasbeno-scenskim delom Marpurgi Nine Šenk in Igorja Pisona. Cankarjev dom pa je omogočil izvedbo glasbenih projektov, ki morda ne bi bili izvedeni, med njimi komorno opero Onkraj vrta, napisano posebej za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Zavod Cona je novembra predstavil nov tip koncerta, ki združuje moč radijskih frekvenc in rekreacije: ob sprehodu po Tivoliju s slušalkami na ušesih je bilo mogoče prisluhniti delu Manje Ristić. Zavod Sploh je na veseli dan kulture postavil zvočno instalacijo, ki je združila posnetke kar 111 umetnikov. Leto je sklenilo Glasbeno društvo UHO, ki je prvi Forum nove glasbe v celoti uspešno preneslo na splet.
Mogoče letos nismo praznovali z Beethovnovo glasbo, vendar so glasbeniki praznovali v njegovem duhu, v duhu povezovanja, medsebojne solidarnosti in znova najdene enotnosti.
Ivana Maričić
Muzeji in galerije sicer niso bili deležni tako strogih omejitev kot gledališki in glasbeni dogodki, tudi spletne predstavitve omogočajo bolj ustrezno prezentacijo projektov kot pri drugih umetniških zvrsteh, kljub temu pa je bila likovna oziroma vizualna umetnost letos prav tako izrazito prikrajšana.
Ponekod jim je uspelo izpeljati velikopotezne projekte, recimo v Narodni galeriji, kjer so še vedno na ogled Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu, v Moderni galeriji so med drugim pripravili prvo mednarodno razstavo uglednega poljskega slikarja Andrzeja Wróblewskega, v Umetnostni galeriji Maribor so ob stoletnici občinstvu predstavili vrhunska dela iz svojih depojev, v Galeriji Murska Sobota pa odmevno razstavo z naslovom Osamljenost: izrazi tesnobe v 'prekmurski' likovni umetnosti.
Spletni projekti so vključevali tudi celo vrsto dejavnosti za najmlajše, prav tako je bil splet zasilni izhod za različne sejme, festivale in prireditve, od sejma ilustracije do takšnih in drugačnih prodajnih sejmov. Podrobne ocene obiska in prihodkov za preteklo leto v muzejih in galerijah še pripravljajo, takole čez palec pa bodo verjetno našteli za polovico manj obiskovalcev in za tretjino nižje prihodke. Še precej bolj porazne bodo te številke pri prodajnih galerijah, kjer z medmrežno prodajo niso mogli nadomestiti finančnega izpada.
Slovenska likovna in vizualna scena je letos izgubila nekaj izjemnih ustvarjalcev, poslovili so se slikar, grafik, mozaicist in scenograf Jože Spacal, slikar Franc Mesarič, eden od začetnikov hiperrealizma na Slovenskem, ter slikarka Melita Vovk.
Peter Rak
Zadnji letošnji koncert, ki sem ga obiskal v normalnih okoliščinah, je bil odličen nastop skupine Lola Marsh v ljubljanskem Kinu Šiška. Naslednji, na katerega sem se nameraval odpraviti, je bil napovedan za 7. marca, ko naj bi v Stožicah nastopil sloviti italijanski tenorist Andrea Bocelli. Koncert je bil na zahtevo zdravstvenih oblasti odpovedan oziroma prestavljen tri ure pred začetkom.
Oboje je bilo značilno za glasbeno leto 2020, torej odpovedani in prestavljeni koncerti, festivali. Organizatorji so imeli velike stroške, kajti večji ko so glasbeni zvezdniki, toliko prej se mora koncert organizirati, s čimer so povezani tudi večji stroški. Zaradi omejevanja druženja na javnih krajih in občasnih prepovedi so koncerti praviloma odpadali. Velike festivale, kakršni so recimo ob sotočju Tolminke in Soče, so prestavili za eno leto. Ob dohodek so bili čez noč ne le glasbeniki, temveč celotna veriga, ki sodeluje v industriji tovrstnih dogodkov. To je bila tudi ena tistih gospodarskih panog, ki so bile najbolj prizadete in deležne največje stopnje ignorance tako ministrstva za kulturo kot ministrstva za gospodarstvo.
Poletje je sicer prineslo delno izboljšanje, tako da so le izpeljali nekaj večjih poletnih festivalov, a so bili vsebinsko skrčeni, prav tako je bilo omejeno število obiskovalcev. Festival Ljubljana, mariborski Lent in ptujski festival Arsana so dokaz, da se da, če se zna in zmore. Zaradi okoliščin so na teh festivalih imeli prednost domači izvajalci.
To je bilo tudi leto štiridesete obletnice delovanja v svetu najbolj znane slovenske glasbene skupine, Laibach. Načrtovanih je bilo precej spominskih dogodkov, nekaj jih je bilo izpeljanih v duhu izrednih zdravstvenih okoliščin, nekaj ne. Zagotovo je bilo minulo glasbeno leto najbolj žalostno doslej, vendar je mnogim ravno glasba pomagala, da so lažje prebrodili težave izolacije. Zdaj je na vrsti družba, da se oddolži glasbenikom in jim pomaga znova zagnati sceno, da bodo in bomo preživeli.
Zdenko Matoz
V Sloveniji je drugače: kultura in umetnost v kriznem letu, v katerem prave glasbene, literarne, gledališke in vseh drugih sezon pravzaprav ni bilo, nista bili najvišji prioriteti tukajšnjih oblasti.
»Vse normalne države so pripravile targetirane ukrepe za področje kulture, kajti kultura je po vseh ekonometrikah med najbolj prizadetimi panogami zaradi epidemije, ker večinoma temelji na živih dogodkih. Ministrstvo ni pripravilo niti enega samega, ki bi bil namenjen posebej kulturi, ne glede nevladnih organizacij ne glede samozaposlenih. Mi spadamo sem na isti način kot frizerji ali avtomehaniki,« je za STA dejal Jure Novak, ki pri Asociaciji pomaga in svetuje samozaposlenim in nevladnikom glede protikoronske zakonodaje. »Specifično za samozaposlene v kulturi ni bil sprejet noben ukrep. Vseh ukrepov, ki smo jih deležni, smo deležni zato, ker smo enaka oblika organizacije kot samostojni podjetniki.«
Ministrstvo za kulturo se je letos nenavadno igrivo ukvarjalo z zakonom o medijih: sredi poletja je dalo v javno razpravo štiri novele sprememb zakonodaje, za pripombe pa je sprva dopustilo vsega nekaj dni. Po pozivih koalicijskih partnerjev, ki o predlogih niso bili usklajeni, so razpravo podaljšali do začetka septembra.
Ministrstvo je predčasno razrešilo direktorico javne agencije za knjigo in imenovalo vršilca dolžnosti, konec leta je uvedlo nov pravilnik o strokovnih komisijah, ki določa, da člane povabi in imenuje sam minister za kulturo. Precej javne pozornosti so bile deležne tudi kadrovske odločitve ministrstva o vodilnih v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, Narodnem muzeju Slovenije, Slovenskem etnografskem muzeju in napovedana zamenjava v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, nazadnje pa tudi odločitev, da za začasno vodenje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti pooblasti uslužbenko resornega ministrstva. Odločbo o prihodu v. d. direktorja v Moderno galerijo je upravno sodišče odpravilo, ministrstvo je izdalo popravljeno, do konca razpisnega postopka bo vršilec dolžnosti že izbrani.
Nikoli več, kot je bilo
Posledice pandemije so filmskemu področju zadale usodni udarec. Mnogi poznavalci menijo, da se je filmska industrija spremenila za vedno. Prizadela je prav vse člene filmske verige, od produkcije, distribucije do prikazovanja. Ko se je marca javno življenje ustavilo, so po vsem svetu sredi snemanja ugasnile kamere, dokončanje filmov se je prestavilo za nedoločen čas, kinematografi so zaprli svoja vrata (nekateri za vselej), veliki studii so odlašali s premierami najbolj pričakovanih naslovov leta, filmski festivali so se preselili na splet ali pa izbrali hibridni model prikazovanja filmov.
Karantena nas je prikovala pred zaslone in v vsej tej (kulturni) temi so spletne platforme videa na zahtevo in ponudniki plačljivih vsebin zacveteli. Prisilno preživljanje delovnega in prostega časa doma je vplivalo na naše gledalske navade. Ali se bodo obdržale tudi po pandemiji, smo se spraševali, medtem ko je filmska industrija že ubirala nove strategije prikazovanja, ki so dajale prednost spletu pred kinematografi.
Po mnenju poznavalcev bi se to zgodilo v vsakem primeru, kriza je proces selitve vsebin na splet zgolj pospešila. Prikazovalski del filmske verige pa upa, da želja po skupnostni izkušnji ogleda filma na velikem platnu le ne bo ugasnila tako zlahka. Spet bomo hodili v kino, pravijo. Še več, Nostradamus, analiza švedske filmske iniciative, v prihodnjih petih letih napoveduje celo revolucijo malih mestnih kinematografov.
A letos smo tudi pri nas šli na Liffe – v svojo dnevno sobo. Pred tem se je Festivalu slovenskega filma sicer še uspelo deloma odviti v fizični obliki, a kakšno slavje domačega filma to ni bilo. Annus horribilis je slovenski film še posebej občutil. Kot da že virus ni dovolj, so se filmski ustvarjalci pri nas spopadali še z birokratskimi mlini na veter in blokado državnega financiranja. Kar 33 filmov se je ustavilo pred vrati vlade, večina je od maja čakala na potrditev sofinanciranja. Denar je prišel šele s sedmim protikriznim paketom in z obljubo, da bo v prihodnje bolje. Kar je težko verjeti, če vlada ne bo filmu za blažitev posledic pandemije namenila dodatnih sredstev (ob obljubljenem zvišanju filmskega proračuna na 11 milijonov evrov do leta 2022).
V preteklem letu smo se poslovili tudi od več gledaliških in filmskih igralcev, med tistimi, ki so bili posebej zavezani filmu, sta bila Peter Musevski in Igor Žužek. V častitljivi starosti pa sta se poslovila scenograf Tone Mlakar in direktor fotografije Ivan Marinček.
Tina Lešničar
Leto zaprtih knjigarn
V letu zaprtih knjigarn – skupaj so bile knjige letos kupcem nedostopne ali komaj dostopne skoraj štiri mesece – so morali založniki in knjigotržci kulturnim oblastem razlagati, da se spoprijemajo s katastrofalno velikim padcem prihodkov zaradi zaprtih prodajnih poti. Na pristojne institucije so se aprila neuspešno obrnili s predlogom, da bi država posegla na zamrznjeni knjižni trg po skandinavskem modelu, z odkupom redne založniške produkcije za ogrožene družbene skupine, šolske in splošne knjižnice.
Konec aprila si je minister za kulturo na tiskovni konferenci, ki je v očeh kulturnikov ostala v spominu kot konferenca, na kateri minister še ni vedel povedati, da bo tako rekoč čez nekaj ur vlada, katere član je, dopustila odpiranje knjižnic, galerij in muzejev, privoščil tudi oceno, da v času krize »področje knjige ni bilo hudo prizadeto«. Zbornično združenje založnikov in knjigotržcev mu je odgovorilo z javnim pismom.
Po vzoru bolonjskega in frankfurtskega knjižnega sejma smo ob koncu čudnega leta dočakali prvi slovenski knjižni sejem na daljavo. Leto je bilo – kot že leto prej – eno od redkih, ko Prešernov sklad za dobitnika nagrade za življenjski opus ni našel pisatelja ali pisateljice, nagrado sklada je prejela le prevajalka Suzana Koncut. Medijska hiša Delo je letos podelila dva kresnika, posebnega kresnika treh desetletij je prejel Drago Jančar, na Rožniku pa je na kresni večer jubilejno trideseto nagrado za roman leta prejela Veronika Simoniti za delo Ivana pred morjem.
Jančar je avgusta v Salzburgu prejel tudi avstrijsko nagrado za književnost. Konec avgusta je pisatelj Boris Pahor praznoval 107. rojstni dan. Junija smo poročali o stomilijonti poizvedbi na jezikovni spletni strani Fran.si, med letošnjimi pojavi pa si bodo založniki in knjigotržci zapomnili tudi dejstvo, da je eden od vladnih protikriznih paketov diskretno, komaj opazno odnesel zakon o enotni ceni knjige.
V letošnjem letu smo se poslovili od prevajalke Alenke Bole Vrabec, literarnega zgodovinarja Franceta Bernika, pesnika Berta Pribca, sociologinje Nede Pagon, decembra še od dolgoletnega direktorja Mladinske knjige Milana Matosa, pisateljice Karoline Kolmanič in filozofinje Cvetke Hedžet Toth.
Igor Bratož
Na Rožniku je letos na kresnem večeru slavila pisateljica Veronika Simoniti. Foto Jože Suhadolnik
Hektika in mrtvilo
Izmenjava hektičnih priprav na premiere in popolno mrtvilo, takšna dinamika je zaznamovala letošnje leto v slovenskih gledališčih. In seveda medmrežje, gledališčniki so pokazali precej inventivnosti pri delnem ohranjanju produkcije.
Gledališke hiše so v začetku leta še sledile zastavljenim programskim terminom, marca so morali vsi zapreti vrata. Vsak se je znašel po svoje, tako rekoč vsa institucionalna in neinstitucionalna gledališča so pripravila svoje projekte, med bolj ambicioznimi sta bili programska platforma Drama od doma, ki so jo pripravili v ljubljanski Drami, in interpretacija izbranih zgodb Draga Jančarja v izvedbi dramskega ansambla SNG Maribor.
Junija je nastopil preobrat, epidemija je bila (začasno) premagana in gledališčniki so hiteli s pripravo premier, da bi vsaj deloma realizirali svoj programski koncept. Produkcija ni bila omejena na manjše zasedbe, na odru smo lahko videli nekaj velikih predstav, tudi obe operni hiši sta ponovno začeli delovati, v mariborski Operi jim je celo uspelo pripraviti noviteto, Marpurge skladateljice Nine Šenk in libretista Igorja Pisona.
Nekateri se niso ustavili niti julija in avgusta, september pa je bil bolj ali manj podoben otvoritvam sezon v preteklih, »normalnih« letih. Vendar je večinoma ostalo pri premiernih predstavah z le nekaj ponovitvami, oktobra je sledilo novo zaprtje in nekaj spletnih premier, nazadnje Dečki Pavlove ulice v izvedbi novomeškega Anton Podbevšek Teatra ter glasbena predstava Nanine pesmi v SNG Maribor.
Tudi osrednji Festival Borštnikovo srečanje (FBS) se je končal, še preden se je dobro začel, namesto otvoritve tekmovalnega dela programa so se organizatorji odločili festival na hitro zaključiti s podelitvijo Borštnikovega prstana, ki ga je prejel Peter Boštjančič.
Letos se je poslovila vrsta eminentnih dramskih igralcev in igralk. Med drugimi Peter Musevski, Janez Bermež, Jože Mraz, Jože Hrovat, Judita Hahn Kreft in Nika Juvan Kalan.
Peter Rak
Beethovnovo leto drugače
Svet klasične glasbe je leto 2020 čakal v prazničnem vzdušju in s pripravami na 250. obletnico Beethovnovega rojstva. Čeprav se slavje ni uresničilo po pričakovanjih, smo ohranili pozitivni umetniški duh in premišljevali glasbo na drugačne načine.
Začetek leta je zaznamovala vesela novica: nagrado Prešernovega sklada je prejel akordeonist in skladatelj Luka Juhart. Kmalu za tem je častni član Slovenske filharmonije postal akademik, skladatelj in arheolog Lojze Lebič. Pred prvim valom epidemije je nagrado na 3. mednarodnem tekmovanju v kljunasti flavti v Tel Avivu osvojila mlada glasbenica Maruša Brezavšček.
Tudi med epidemijo so glasbeniki vztrajali in svojo umetnost posredovali na nove načine, med drugim s svojih balkonov in teras. Kino Šiška je hitro uvedel abonma Štream, ki je koncerte domačih ustvarjalcev prinašal v dnevno sobo, sledili so spletni koncerti Slovenske filharmonije, SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor, odjemalcev je bilo veliko.
Poletje je bilo nenavadno bogato s koncerti in festivali, ob Ljubljana Festivalu, ki je v našo prestolnico pripeljal imena, kot so Jonas Kaufmann, Ana Netrebko, Jusif Ejvazov in številna druga, so srečanja glasbenikov in poslušalcev omogočili še Festival Radovljica, Seviqc Brežice, Festival Maribor, ptujski Art Stays, Jazz Cerkno, Festival Imago, Neposlušno, Sajeta, Sonica ...
Slovenska filharmonija je jeseni predstavila šest novih abonmajev, ki ponujajo pester nabor okusov klasične glasbe. Mariboru je uspelo proslaviti stoletnico svoje operne hiše z novim glasbeno-scenskim delom Marpurgi Nine Šenk in Igorja Pisona. Cankarjev dom pa je omogočil izvedbo glasbenih projektov, ki morda ne bi bili izvedeni, med njimi komorno opero Onkraj vrta, napisano posebej za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Zavod Cona je novembra predstavil nov tip koncerta, ki združuje moč radijskih frekvenc in rekreacije: ob sprehodu po Tivoliju s slušalkami na ušesih je bilo mogoče prisluhniti delu Manje Ristić. Zavod Sploh je na veseli dan kulture postavil zvočno instalacijo, ki je združila posnetke kar 111 umetnikov. Leto je sklenilo Glasbeno društvo UHO, ki je prvi Forum nove glasbe v celoti uspešno preneslo na splet.
Mogoče letos nismo praznovali z Beethovnovo glasbo, vendar so glasbeniki praznovali v njegovem duhu, v duhu povezovanja, medsebojne solidarnosti in znova najdene enotnosti.
Ivana Maričić
Kljub omejitvam nekaj vrhunskih projektov
Muzeji in galerije sicer niso bili deležni tako strogih omejitev kot gledališki in glasbeni dogodki, tudi spletne predstavitve omogočajo bolj ustrezno prezentacijo projektov kot pri drugih umetniških zvrsteh, kljub temu pa je bila likovna oziroma vizualna umetnost letos prav tako izrazito prikrajšana.
Ponekod jim je uspelo izpeljati velikopotezne projekte, recimo v Narodni galeriji, kjer so še vedno na ogled Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu, v Moderni galeriji so med drugim pripravili prvo mednarodno razstavo uglednega poljskega slikarja Andrzeja Wróblewskega, v Umetnostni galeriji Maribor so ob stoletnici občinstvu predstavili vrhunska dela iz svojih depojev, v Galeriji Murska Sobota pa odmevno razstavo z naslovom Osamljenost: izrazi tesnobe v 'prekmurski' likovni umetnosti.
Spletni projekti so vključevali tudi celo vrsto dejavnosti za najmlajše, prav tako je bil splet zasilni izhod za različne sejme, festivale in prireditve, od sejma ilustracije do takšnih in drugačnih prodajnih sejmov. Podrobne ocene obiska in prihodkov za preteklo leto v muzejih in galerijah še pripravljajo, takole čez palec pa bodo verjetno našteli za polovico manj obiskovalcev in za tretjino nižje prihodke. Še precej bolj porazne bodo te številke pri prodajnih galerijah, kjer z medmrežno prodajo niso mogli nadomestiti finančnega izpada.
Slovenska likovna in vizualna scena je letos izgubila nekaj izjemnih ustvarjalcev, poslovili so se slikar, grafik, mozaicist in scenograf Jože Spacal, slikar Franc Mesarič, eden od začetnikov hiperrealizma na Slovenskem, ter slikarka Melita Vovk.
Peter Rak
Prvih 40 let skupine Laibach. Foto Andrew CatlinVelikanska odsotnost koncertov
Prvih 40 let skupine Laibach. Foto Andrew Catlin
Zadnji letošnji koncert, ki sem ga obiskal v normalnih okoliščinah, je bil odličen nastop skupine Lola Marsh v ljubljanskem Kinu Šiška. Naslednji, na katerega sem se nameraval odpraviti, je bil napovedan za 7. marca, ko naj bi v Stožicah nastopil sloviti italijanski tenorist Andrea Bocelli. Koncert je bil na zahtevo zdravstvenih oblasti odpovedan oziroma prestavljen tri ure pred začetkom.
Oboje je bilo značilno za glasbeno leto 2020, torej odpovedani in prestavljeni koncerti, festivali. Organizatorji so imeli velike stroške, kajti večji ko so glasbeni zvezdniki, toliko prej se mora koncert organizirati, s čimer so povezani tudi večji stroški. Zaradi omejevanja druženja na javnih krajih in občasnih prepovedi so koncerti praviloma odpadali. Velike festivale, kakršni so recimo ob sotočju Tolminke in Soče, so prestavili za eno leto. Ob dohodek so bili čez noč ne le glasbeniki, temveč celotna veriga, ki sodeluje v industriji tovrstnih dogodkov. To je bila tudi ena tistih gospodarskih panog, ki so bile najbolj prizadete in deležne največje stopnje ignorance tako ministrstva za kulturo kot ministrstva za gospodarstvo.
Poletje je sicer prineslo delno izboljšanje, tako da so le izpeljali nekaj večjih poletnih festivalov, a so bili vsebinsko skrčeni, prav tako je bilo omejeno število obiskovalcev. Festival Ljubljana, mariborski Lent in ptujski festival Arsana so dokaz, da se da, če se zna in zmore. Zaradi okoliščin so na teh festivalih imeli prednost domači izvajalci.
To je bilo tudi leto štiridesete obletnice delovanja v svetu najbolj znane slovenske glasbene skupine, Laibach. Načrtovanih je bilo precej spominskih dogodkov, nekaj jih je bilo izpeljanih v duhu izrednih zdravstvenih okoliščin, nekaj ne. Zagotovo je bilo minulo glasbeno leto najbolj žalostno doslej, vendar je mnogim ravno glasba pomagala, da so lažje prebrodili težave izolacije. Zdaj je na vrsti družba, da se oddolži glasbenikom in jim pomaga znova zagnati sceno, da bodo in bomo preživeli.
Zdenko Matoz
