Iz idealizma so se rodile lepota, funkcionalnost, čistost

Slovita umetniška šola je še danes sinonim za modernost in čistost v arhitekturi in dizajnu
Fotografija: Hiša (Haus am Horn) v Weimarju je bila prva stavba, zgrajena po načelih Bauhausa (1923). FOTO: Fundacija Bauhaus Dessau
Odpri galerijo
Hiša (Haus am Horn) v Weimarju je bila prva stavba, zgrajena po načelih Bauhausa (1923). FOTO: Fundacija Bauhaus Dessau

Od ustanovitve umetniške šole Bauhaus mineva sto let in po svetu se je bodo vse leto spominjali, predvsem pa v njeni domovini Nemčiji, od koder so se vplivi razširili vsepovsod in so očitni še danes. Bauhaus je verjetno ­najvplivnejši izvozni kulturni artikel Nemčije v 20. stoletju, čeprav je šola delovala vsega ­štirinajst let.

New York bi bil verjetno danes drugačen, če se tja ne bi preselili nekateri bauhausovci, med njimi Walter Gropius, arhitekt in ustanovitelj šole Bauhaus, ter Mies van der Rohe, arhitekt in zadnji direktor šole, ki je med prvimi gradil nebotičnike iz stekla in jekla. Potem ko so nacisti leta 1933 zaprli šolo, da bi preprečili širjenje njenih idej, so se te širile še bolj, saj so se bauhausovci razselili po svetu. Zato ni samo vprašanje, kakšen bi bil New York brez vpliva Bauhausa, ampak tudi, kakšni bi bili danes predmeti, ki nas obkrožajo v vsakdanjem življenju in so lepo oblikovani, obenem pa narejeni v skladu z Bauhausovim geslom, naj »oblika sledi funkciji«.


Filozofsko in umetniško gibanje


Bilo je leto 1919, konec vojne, evropska civilizacija malone uničena, prav tako Nemčija, vsesplošno pomanjkanje, lakota, duhovna izpraznjenost, gospodarstvo na tleh zaradi galopirajoče inflacije, ko je Walter Gropius, star 35 let, odprl umetniško šolo v Weimarju. Bauhaus je bil več kot šola, bil je družinska skupnost s svobodomiselnimi nazori, duhovno, filozofsko in umetniško gibanje. Idealizem in utopija, ki ju je širil Bauhaus, sta pritegnila v Weimar številne mlade ljudi od vsepovsod, ne da bi slutili, kako bo šola še po stoletju tako fascinirala, da ji bodo posvečeni številni teksti, simpoziji, razstave in celo novi muzeji.

 

Bauhausova šola v mestu Dessau je bila ena od najmodernejših stavb v tistem času in izjemna je videti še danes. Zgrajena je bila med letoma 1925 in 1926. V njej so bile učilnice, delavnice, jedilnica in sobe za študente. FOTO: Fundacija Bauhaus Dessau
Bauhausova šola v mestu Dessau je bila ena od najmodernejših stavb v tistem času in izjemna je videti še danes. Zgrajena je bila med letoma 1925 in 1926. V njej so bile učilnice, delavnice, jedilnica in sobe za študente. FOTO: Fundacija Bauhaus Dessau


Mladi arhitekti in umetniki so prišli v Bauhaus živet in študirat – od Slovencev le Avgust Černigoj za en semester, ker za več ni imel denarja –, da bi začeli iz nič. Ves čas so ponavljali: »Začeti iz nič.« To je pomenilo nič manj kot znova ustvarjati svet. Prva naloga Bauhausa je bila odpovedati se uveljavljenim prepričanjem. Zavzemal se je za družbeno enakost, buržoazijo je preziral, proletariat dvignil na piedestal, najhujša zmerljivka za nekaj ali nekoga je bila buržujski. Bauhausovci so bili levičarji. »Intelektualci v buržoaziji so se pokazali za nesposobne kot nosilci nemške kulture,« je rekel Gropius. Učenci Bauhausa, če so bili buržoaznega porekla, so se morali temu odpovedati, se raziti z družino. To je bila kontroverzna plat veličastne zgodbe Bauhausa, ki je izhajala iz idealizma in so jo nekateri pozneje opisovali ironično, med njimi ameriški novinar in pisec knjig Tom Wolfe. »Glede na to, da so skoraj vsi arhitekti v družbenem smislu pripadali buržoaziji, je beseda buržujski označevala vse, kar je kdo želel označiti,« je leta 1981 napisal v knjigi From Bauhaus to Our House (Od Bauhausa do naše hiše).

Ko je šola delovala v mestu Dessau, so profesorji živeli v vilah, ki so jih sami sprojektirali. FOTO: Fundacija Bauhaus Dessau
Ko je šola delovala v mestu Dessau, so profesorji živeli v vilah, ki so jih sami sprojektirali. FOTO: Fundacija Bauhaus Dessau

 

Nekateri bauhausovci, predvsem profesorji, se buržoaznemu živ­ljenju niso odpovedali, medtem ko je bila večina učencev revna in lačna. Primanjkovalo jim je vsega: hrane, oblačil, materiala za delo, prebivališč. Kljub temu so imeli občutek, da pripadajo elitni skupnosti. Kljub kontroverzam je dejstvo, da bi bil svet brez idealističnih idej Bauhausa drugačen, za marsikaj prikrajšan.
Osnovna ideja Bauhausa je bila, da to ni akademska skupnost, ampak se združita umetnost in obrt, zares revolucionarna pa je bila združitev umetnosti in tehnologije. Za Gropiusa je bila gradnja hiše »končni cilj vseh oblikovnih dejavnosti«. Zato se študenti niso učili samo teorije in vadili v učilnicah, ampak jih je Gropius pošiljal na gradbišča, da so se tudi v praksi učili o oblikah, barvah in materialih.

Kultni stol barcelona, ki ga je oblikoval Mies van der Rohe. FOTO: Knoll 
Kultni stol barcelona, ki ga je oblikoval Mies van der Rohe. FOTO: Knoll 

 

Študenti so v šolski delavnici izdelovali številne predmete za vsakdanjo rabo, nekatere od teh so pozneje začeli serijsko pro­izvajati. Toda Gropiusov drugi cilj, da ljudje doma ne bi imeli kiča, ampak lepo oblikovane predmete, se je nekoliko izjalovil – zaradi visoke cene niso bili dostopni širšemu krogu ljudi, moralo bi priti do množične proizvodnje, da bi se pocenili. Nekatere predmete so vendarle že takrat začeli izdelovati industrijsko.


Politična moč arhitekture

Gropius in njegovi soborci so vedeli, kako veliko družbeno, politično in moralno moč imata arhitektura in dizajn, ker oblikujeta življenjske razmere. V upravni odbor Bauhausa je vključil prijatelje, med njimi Alberta Einsteina, med predavatelji so bili tudi vodilni slikarji tistega časa, Josef Albers, Lyonel Feininger, Vasilij Kandinski, Paul Klee, Oskar Schlemmer, tretji direktor šole Ludwig Mies van der Rohe pa je postal ena od največjih legend v zgodovini arhitekture. Gropius je skušal uveljaviti načela, na katera bi se opirali slikarji, dizajnerji in arhitekti.

Prvi stol iz kovinske konstrukcije – čezenj so napeli usnje – so poimenovali wassily, ker so ga naredili za ­Bauhausovega profesorja Vasilija Kandinskega. Oblikoval ga je Marcel Breuer. FOTO: Knoll
Prvi stol iz kovinske konstrukcije – čezenj so napeli usnje – so poimenovali wassily, ker so ga naredili za ­Bauhausovega profesorja Vasilija Kandinskega. Oblikoval ga je Marcel Breuer. FOTO: Knoll


Seveda se vsi profesorji niso z vsem strinjali, a kljub temu je obstajal prepoznavni slog Bauhausa – hiše z dolgimi horizontalnimi steklenimi okni, nobenega okrasja, ravna streha, funkcionalni stol iz kovinskih cevi, uporabnost kovinskega čajnika, dizajnerska svetila ...


 

Weimarskim konservativcem in reakcionarjem je šel svobodnjaški Bauhaus v nos, prisiljen je bil v selitev. Leta 1926 se je preselil v Dessau, takrat je šola že imela moderno stavbo, stanovanja za študente in vile za profesorje, kar je sprojektiral sam Gropius. Zgradba s stekleno fasado je postala pojem moderne arhitekture. Končno so imeli bauhausovci priložnost za veliko arhitekturno delo, mesto jim je naročilo projekt za stanovanjsko naselje.

Bauhausovka Marianne Brandt je naredila brezčasne predmete za dom iz kovine. FOTO: Fundacija Bauhaus Dessau
Bauhausovka Marianne Brandt je naredila brezčasne predmete za dom iz kovine. FOTO: Fundacija Bauhaus Dessau


Ko je leta 1928 Gropius zapustil šolo, da bi se posvetil zgolj svojim arhitekturnim projektom, je postal direktor šole Hannes Meyer, simpatizer Komunistične partije Nemčije, ki je zastopal interese ljudstva in se ni vklapljal v miselno okolje Bauhausa. V njem so se pojavljala razhajanja, ki so se nadaljevala tudi, ko je leta 1930 postal direktor Mies van der Rohe, estet, mojster popolnosti, ki ni bil ne politični ne družbeni reformator. Bauhaus je postal moda.

Nacistična oblast mesta Dessau je šolo leta 1932 zaprla kot »leglo boljševizma«, »zbirališče židov« in »središče komunističnih intelektualcev«. Šola se je preselila v Berlin in čez leto nehala obstajati. Kljub protinacističnemu in liberalnemu duhu šole se je peščica učencev in učiteljev uklonila nacističnemu režimu, dojemljivemu za tehnično posodabljanje. Mimogrede: diplomirani bauhausovec Fritz Ertl je bil soavtor arhitekture nacističnega taborišča Birkenau, v Auschwitzu je načrtoval plinske celice, ki so bile v načrtih označene kot »tuši za posebne potrebe«.


Beton, jeklo, steklo


Bauhaus je bil šola, ki je prvič povezala obrt, umetnost in tehnologijo, bil je več od stila, funkcionalnih dizajnerskih predmetov, mode. Bil je prepričanje, da je z ustvarjalnim delovanjem mogoče spremeniti svet. Danes je najbolj znan po načrtih svojih arhitektov, po katerih so zgradili stanovanjske stavbe v številnih mestih. Gropius je hotel problem pomanjkanja stanovanj rešiti z gradnjo velikih večstanovanjskih stavb. Tako je resda nastalo veliko stanovanj, ki pa so jim pozneje očitali brezdušnost. Čistost Bauhausa – beton, jeklo, les, steklo, omet v beli ali bež barvi s kakšnim kontrastnim detajlom v sivi ali črni barvi, ravna streha – je postala preveč dolgočasna za veselega postmodernega duha osemdesetih let, ko so se skušali arhitekti otresti vpliva legendarne šole. Pokazalo se je tudi, da se Bauhausova šola ni vedno izkazala v funkcionalnosti, zlasti ne z ravnimi strehami v krajih s snegom in obilo dežja.

V zadnjih letih spet vsepovsod gradijo hiše v stilu Bauhausa, medtem ko se njegova filozofija ni vrnila.

Komentarji: