Kratki stik z realnostjo
Nova mini serija Maniac je razkošna vizualna izkušnja, ki poskuša odgovoriti na temeljna filozofska vprašanja.
Odpri galerijo
V sanjskih sekvencah kreatorji Maniaca domišljiji pustijo prosto pot. Emma Stone (levo) in Jonah HIll (desno) v eni tovrstnih bizarnih scen.
Ena najtežje pričakovanih miniserij letošnje jeseni je Netflixov Maniac. Že ekipa, ki je ustvarila desetdelno znanstveno-fantastično nadaljevanko o iskanju duševne stabilnosti v odtujeni družbi, je veliko obetala. Toda ambiciozen vizualno eksperimentalen projekt je v marsičem tudi problematičen.
Kreator Maniaca Patrick Sommerville (scenarist pri serijah Most in Leftovers) nas postavi v alternativno realnost. Smo v New Yorku v nedoločljivem času, v katerem namesto Kipa svobode kraljuje Kip ekstra svobode, ljudje za stanarino plačujejo skoraj devetdeset odstotkov plače, dodatni zaslužek pa si lahko zagotovijo z gledanjem oglasov ali »igranjem« nadomestnih prijateljev ali s sodelovanjem v testiranjih farmacevtskih družb. Vizualna podoba tega izmišljenega sveta nekaj dolguje estetiki sedemdesetih let, računalniška oprema spominja na tisto iz osemdesetih ali začetka devetdesetih let. Ustvarjalec serije pred nas postavlja izmišljen, paralelni svet, ki pa ga z našim obstoječim druži predvsem nagnjenost ljudi k melanholiji, depresiji, anksioznosti.
Farmacevtsko podjetje Neberdine testira tablete, ki naj bi dokončno izkoreninile duševne bolečine (tu težko spregledamo kontekst porasta porabe antidepresivov). Annie (Emma Stone), ki je odvisnica od tablet, in shizofreni Owen Milgrim (Jonah Hill), sicer najmlajši sin premožne družine, sta del eksperimentalne skupine. Skupaj z ostalimi poskusnimi zajčki bosta morala vzeti tablete A, B in C, ki subjekte sprva prisilijo, da se spopadejo s svojo ključno travmo, nato pa jo – če gre s kombinacijo tablet vse po sreči – odpravijo. Dogajanje v njihovih glavah pa spremlja, beleži in analizira pametni računalnik Grta.
Eno od dimenzij, ki jih odpre serija, je prav vprašanje umetne inteligence, ki pride do samozavedanja. Računalnik Grta, ki so ga sprogramirali tako, da lahko razvija empatijo, aktivno participira pri dogajanju v možganih svojih testirancev. Je nekakšna posodobljena različica računalnika Hala iz Odiseje Stanleyja Kubricka. Prav njegova čustva, ki njegovim programerjem in njemu samemu uidejo izpod nadzora, bodo prispevala k temu, da se bodo poti Annie in Ownu v halucinacijah prekrižale.
Ključni del miniserije so namreč ravno halucinacije, skozi katere naj bi posamezniki naslovili jedro svoje travme. Annie se tako vrne v dan, ko ji je umrla sestra v prometni nesreči. Owen preigrava tesnobne scene s svojo družino, sporna ravnanja nekaterih njenih članov, pa tudi njihovo vmešavanje v njegovo razmerje z ljubljenim dekletom. A, kot rečeno, mentalne poti obeh akterjev se v terapiji prekrižajo in ju povežejo.
V Maniacu so najbolj zanimive nekatere sanjske sekvence. Ideja sanj znotraj sanj se prav gotovo napaja pri Izvoru Christopherja Nolana, absurdne motive črpa iz Twin Peaksa. Režiser Cary Joji Fukunaga (znan po Pravem detektivu in po tem, da bo režiral naslednjega Jamesa Bonda) seriji priskrbi mestoma osupljivo vizualno podobo, ki v marsičem spominja na Brazil Terryja Gilliama. V teh križajočih se sanjah se Annie in Owen kot zakonca z Long Islanda spustita v nevarno igro s preprodajalci ogroženih živalskih vrst, naslednjič kot prevaranta v štiridesetih letih prejšnjega stoletja iščeta nadvse dragoceno poglavje Cervantesovega Don Kihota. Tovrstnih sekvenc, ki povežejo glavna junaka, je še nekaj in najboljše so tedaj, ko se zdi, da so se ustvarjalci serije prepustili absurdom, ko so torej namesto na umetelnost stavili bolj na igrivost. Takšna epizoda je prav tista, v kateri Annie in Owen doživljata svojo pustolovščino z nevarnim krznarjem. Drug takšen moment zadeva dragoceni Cervantesov rokopis, ki je absurdno pomanjšan, češ da so bili ljudje v Cervantesovih časih veliko manjši.
Če je stvaritev para ključna preokupacija Maniaca, je njegova druga velika tema pravzaprav filozofska; kaj je realnost, kako jo razločiti od sanj ali halucinacij, kaj jamči, da je naše doživljanje resničnosti ustrezno? Ko se čustveno nestabilni računalnik Grta aktivno vplete v dogajanje sodelujočih, namreč grozi s tem, da jih bo z obljubo boljšega življenja brez travme za vselej obdržal v svetu halucinacij, v »naši realnosti« pa bi ti delovali kot katatoniki. Neuravnovešena Grta se naposled usmili svojih testirancev, njen stvaritelj dr. James K. Mantleray (Justin Theroux) pa jo izklopi in s tem je tudi testiranja konec.
Problem »prave« resničnosti zadeva tudi samonanašajočo dimenzijo nadaljevanke, saj so TV-serije, filmi, videoigre itd. pregovorno svetovi, ki nas zapeljejo in v katere naj bi se zlahka potopili ter posledično izgubili stik z realnostjo. A v tem preigravanju kompleksnih vprašanj o statusu naše in zlagane resničnosti serija deluje najbolj pretenciozno. Prav tako humanistični uvidi, češ ali nismo vsi malo nori in da prava normalnost ne obstaja, dajejo slutiti, da sta vizualno razkošje in eksperimentiranje s formo Maniaca le način, kako prikrije dokaj klišejske zaključke.
Serija je tako vredna ogleda predvsem po zaslugi igralske ekipe. Jonah Hill, sicer znan komik, nas v Maniacu prepriča kot izjemno senzibilen depresivec in samomorilec Owen, a skoraj večji užitek je gledati Justina Therouxa kot neuravnovešenega znanstvenika, zaslužnega za pametno čuteči računalnik. V stranskih vlogah med drugimi briljirata prekaljena mačka Gabriel Byrne in Sally Field.
Toda najbolj izstopa Emma Stone, ki še posebej v »sanjskih« prizorih dobi priložnost, da pokaže svoj igralski razpon. Tako odigra temperamentno medicinsko sestro, femme fatale, junakinjo iz nekakšne aluzije na Igro prestolov, do agentke Cie v vohunski sekvenci. Zvezdnica pritegne predvsem s tem, ker v njenih različnih vlogah vselej lahko zaslutimo, kako se zabava ob njih. Igranje zanjo ni zgolj stvar izpopolnjene veščine, ampak čista strast v poigravanju z igranjem, če lahko temu tako rečemo.
Maniac je pše en dokaz, da TV-nadaljevanke še odpirajo prostor za tvegane, eksperimentalne podvige. Morda zato serija toliko bolj razočara, ko se kljub drznemu vizualnemu izrazu in kreaciji vznemirljivih sanjskih scenarijev ne zna upreti temu, da bi na koncu vso kompleksnost vseh resničnosti zreducirala na enostavne in predvidljive puhlice. Maniac nam namreč sporoča nekaj takšnega: res obstajajo velike družbene in človeške travme, a prava ljubezen lahko pozdravi vse rane. Podobno Annie na začetku ugotavlja, da v univerzumu vlada kaos, na koncu – ko se z Ownom povežeta – pa v njem vendarle ugleda smisel in red. Veliko formalističnega igračkanja za teološki kič, torej.
Kreator Maniaca Patrick Sommerville (scenarist pri serijah Most in Leftovers) nas postavi v alternativno realnost. Smo v New Yorku v nedoločljivem času, v katerem namesto Kipa svobode kraljuje Kip ekstra svobode, ljudje za stanarino plačujejo skoraj devetdeset odstotkov plače, dodatni zaslužek pa si lahko zagotovijo z gledanjem oglasov ali »igranjem« nadomestnih prijateljev ali s sodelovanjem v testiranjih farmacevtskih družb. Vizualna podoba tega izmišljenega sveta nekaj dolguje estetiki sedemdesetih let, računalniška oprema spominja na tisto iz osemdesetih ali začetka devetdesetih let. Ustvarjalec serije pred nas postavlja izmišljen, paralelni svet, ki pa ga z našim obstoječim druži predvsem nagnjenost ljudi k melanholiji, depresiji, anksioznosti.
Farmacevtsko podjetje Neberdine testira tablete, ki naj bi dokončno izkoreninile duševne bolečine (tu težko spregledamo kontekst porasta porabe antidepresivov). Annie (Emma Stone), ki je odvisnica od tablet, in shizofreni Owen Milgrim (Jonah Hill), sicer najmlajši sin premožne družine, sta del eksperimentalne skupine. Skupaj z ostalimi poskusnimi zajčki bosta morala vzeti tablete A, B in C, ki subjekte sprva prisilijo, da se spopadejo s svojo ključno travmo, nato pa jo – če gre s kombinacijo tablet vse po sreči – odpravijo. Dogajanje v njihovih glavah pa spremlja, beleži in analizira pametni računalnik Grta.
Računalnik Gerta, eden ključnih junakov serije, je čustveno nestabilen – podobno kot njegov snovalec dr. Matleray. Foto promocijsko gradivo
Čuteči računalnik
Eno od dimenzij, ki jih odpre serija, je prav vprašanje umetne inteligence, ki pride do samozavedanja. Računalnik Grta, ki so ga sprogramirali tako, da lahko razvija empatijo, aktivno participira pri dogajanju v možganih svojih testirancev. Je nekakšna posodobljena različica računalnika Hala iz Odiseje Stanleyja Kubricka. Prav njegova čustva, ki njegovim programerjem in njemu samemu uidejo izpod nadzora, bodo prispevala k temu, da se bodo poti Annie in Ownu v halucinacijah prekrižale.
Ključni del miniserije so namreč ravno halucinacije, skozi katere naj bi posamezniki naslovili jedro svoje travme. Annie se tako vrne v dan, ko ji je umrla sestra v prometni nesreči. Owen preigrava tesnobne scene s svojo družino, sporna ravnanja nekaterih njenih članov, pa tudi njihovo vmešavanje v njegovo razmerje z ljubljenim dekletom. A, kot rečeno, mentalne poti obeh akterjev se v terapiji prekrižajo in ju povežejo.
V Maniacu so najbolj zanimive nekatere sanjske sekvence. Ideja sanj znotraj sanj se prav gotovo napaja pri Izvoru Christopherja Nolana, absurdne motive črpa iz Twin Peaksa. Režiser Cary Joji Fukunaga (znan po Pravem detektivu in po tem, da bo režiral naslednjega Jamesa Bonda) seriji priskrbi mestoma osupljivo vizualno podobo, ki v marsičem spominja na Brazil Terryja Gilliama. V teh križajočih se sanjah se Annie in Owen kot zakonca z Long Islanda spustita v nevarno igro s preprodajalci ogroženih živalskih vrst, naslednjič kot prevaranta v štiridesetih letih prejšnjega stoletja iščeta nadvse dragoceno poglavje Cervantesovega Don Kihota. Tovrstnih sekvenc, ki povežejo glavna junaka, je še nekaj in najboljše so tedaj, ko se zdi, da so se ustvarjalci serije prepustili absurdom, ko so torej namesto na umetelnost stavili bolj na igrivost. Takšna epizoda je prav tista, v kateri Annie in Owen doživljata svojo pustolovščino z nevarnim krznarjem. Drug takšen moment zadeva dragoceni Cervantesov rokopis, ki je absurdno pomanjšan, češ da so bili ljudje v Cervantesovih časih veliko manjši.
Če je stvaritev para ključna preokupacija Maniaca, je njegova druga velika tema pravzaprav filozofska; kaj je realnost, kako jo razločiti od sanj ali halucinacij, kaj jamči, da je naše doživljanje resničnosti ustrezno? Ko se čustveno nestabilni računalnik Grta aktivno vplete v dogajanje sodelujočih, namreč grozi s tem, da jih bo z obljubo boljšega življenja brez travme za vselej obdržal v svetu halucinacij, v »naši realnosti« pa bi ti delovali kot katatoniki. Neuravnovešena Grta se naposled usmili svojih testirancev, njen stvaritelj dr. James K. Mantleray (Justin Theroux) pa jo izklopi in s tem je tudi testiranja konec.
Problem »prave« resničnosti zadeva tudi samonanašajočo dimenzijo nadaljevanke, saj so TV-serije, filmi, videoigre itd. pregovorno svetovi, ki nas zapeljejo in v katere naj bi se zlahka potopili ter posledično izgubili stik z realnostjo. A v tem preigravanju kompleksnih vprašanj o statusu naše in zlagane resničnosti serija deluje najbolj pretenciozno. Prav tako humanistični uvidi, češ ali nismo vsi malo nori in da prava normalnost ne obstaja, dajejo slutiti, da sta vizualno razkošje in eksperimentiranje s formo Maniaca le način, kako prikrije dokaj klišejske zaključke.
Mešanje realnosti v seriji Maniac z izvrstno Emmo Stone v glavni vlogi Fotografiji promocijsko gradivo
Igranje z igro
Serija je tako vredna ogleda predvsem po zaslugi igralske ekipe. Jonah Hill, sicer znan komik, nas v Maniacu prepriča kot izjemno senzibilen depresivec in samomorilec Owen, a skoraj večji užitek je gledati Justina Therouxa kot neuravnovešenega znanstvenika, zaslužnega za pametno čuteči računalnik. V stranskih vlogah med drugimi briljirata prekaljena mačka Gabriel Byrne in Sally Field.
Toda najbolj izstopa Emma Stone, ki še posebej v »sanjskih« prizorih dobi priložnost, da pokaže svoj igralski razpon. Tako odigra temperamentno medicinsko sestro, femme fatale, junakinjo iz nekakšne aluzije na Igro prestolov, do agentke Cie v vohunski sekvenci. Zvezdnica pritegne predvsem s tem, ker v njenih različnih vlogah vselej lahko zaslutimo, kako se zabava ob njih. Igranje zanjo ni zgolj stvar izpopolnjene veščine, ampak čista strast v poigravanju z igranjem, če lahko temu tako rečemo.
Maniac je pše en dokaz, da TV-nadaljevanke še odpirajo prostor za tvegane, eksperimentalne podvige. Morda zato serija toliko bolj razočara, ko se kljub drznemu vizualnemu izrazu in kreaciji vznemirljivih sanjskih scenarijev ne zna upreti temu, da bi na koncu vso kompleksnost vseh resničnosti zreducirala na enostavne in predvidljive puhlice. Maniac nam namreč sporoča nekaj takšnega: res obstajajo velike družbene in človeške travme, a prava ljubezen lahko pozdravi vse rane. Podobno Annie na začetku ugotavlja, da v univerzumu vlada kaos, na koncu – ko se z Ownom povežeta – pa v njem vendarle ugleda smisel in red. Veliko formalističnega igračkanja za teološki kič, torej.
