Lahko bi zapisali, da Meta Drčar predstavlja še eno zgodbo o talentu, ki ga Slovenija ni prepoznala in zdaj blesti v tujini. Ampak v te polemike se slovenska umetnica noče mešati, saj je bila selitev v tujino zanjo samo dobrodošla, tudi v Sloveniji pa želi kmalu predstaviti svoje stvaritve.

Če bi jo hoteli opisati s samo enim pojmom, bi dejali, da je sodobna umetnica, vendar njena umetnost nima zgolj enega izraza. Najprej je raziskovala, kako bi ples povezala z umetnostjo nasploh (in obratno), zdaj je vedno bolj osredotočena na prostor, saj v njem išče skladnost med arhitekturo, kiparstvom in gibljivim telesom.

»Vedno izhajam iz prostora. Moje stvaritve so na ogled v galerijah in teatrih, toda zanimajo me tudi prostori z drugačnim značajem. Tako sem delala v Italiji v palači iz 12. stoletja in v Parizu v palači iz 19. stoletja,« pripoveduje. »V takšnih prostorih se vzbuja moj navdih, da lahko razvijem nekaj, kar je povezano s celotno arhitekturo. Nočem, da skulptura samo izstopa v prostoru, ampak da sta skulptura in prostor del povezane celote.«

Še več svobode

Ko pogleda v prihodnost, bi rada svoj prostor umetnosti še bolj razširila. »Rada bi šla v večje prostore, v umetnost na prostem, z več svobode. Ogromno razmišljam, kako umetnost približati ljudem zunaj galerije, zato se usmerjam v umetnost na prostem in v to, kako posegati v mesta. Toda skoraj vse je povezano s proračuni, ki so na voljo za različne razstave.«

Kot umetnica sodeluje z galerijo v Parizu (UN-SPACED Gallery), a še vedno večinoma dela zase. »Četudi je umetnik del galerije, mora kljub temu iskati nove priložnosti in se prijavljati na razpise. Ogromno imam birokratskega dela, raznih prijav na razpise in projekte, odgovarjanja na elektronsko pošte, udeleževanja sestankov … Ves ta čas je treba razvijati ustvarjalnost, ki pa se končno oblikuje šele kasneje, ko je projekt potrjen. V resnici je življenje umetnika precej manj svobodno, kot si kdo zamišlja, saj je precej finančnih, birokratskih in prostorskih omejitev.«

V Parizu živi štiri leta in pol, pred tem je enajst let prebivala na drugi strani Rokavskega preliva, v Londonu. »Potem ko me niso sprejeli na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, sem priložnosti iskala drugje,« opisuje preteklost. »Sprejeli so me na študij umetnosti na Central Saint Martins in takoj se mi je odprl prostor za povsem drugo mišljenje in nova področja umetnosti. Ogromno je različnih smeri, moji sošolci so povezovali celo znanost z umetnostjo. Zaradi takšnega okolja sem pristala v živi moderni umetnosti.«

London kot mesto navdiha

Študij v Londonu jo je navdušil na raznih ravneh, sprva že s tem, da poudarka niso dajali samo na tehniki ustvarjanja. »Pomembna sta bila koncept in iskanje drugačnosti. Nikoli nismo imeli praktičnih vaj, na katerih bi vsi delali isto, ampak je vsak delal na svojem projektu, da smo razvijali unikatnost,« razlaga. »Tudi učitelji so uveljavljeni umetniki, ki se morajo vseskozi dokazovati s svežimi idejami. Odnosi so precej enakovredni, brez usmerjanja, temveč z več pogovarjanja o idejah. Dajo ti veliko svobode in potem tudi spodbude, ko se za nekaj odločiš.«

Čeprav se marsikdo v takšnem mestu ne znajde, še posebno, če tam stalno živi, je Meta Drčar za svoje ustvarjanje našla idealen kraj. »Za študenta umetnosti je to mesto inspiracij; ogromno je galerij, koncertov, plesnih predstav. In vse to od umetnikov, ki si jih prej samo gledal na internetu. Zraven spoznaš ogromno ljudi, vsakdo prihaja od kod drugod in iz druge kulture. Odpira se ti povsem nov svet. Na vseh razstavah sem tako mnogo lažje odkrila, kaj bi kot umetnica rada počela.«

Ves čas je zraven ustvarjala na svobodni sceni. »V Londonu je ogromno prenovljenih industrijskih poslopij in skladišč, kjer so v času mojega bivanja mladi umetniki razvijali svojo umetnost, ustvarjali brez omejitev in si sami postavljali razstave. Veliko je bilo zanimivih stvari in veliko svobode, kar pa se v zadnjem času spreminja, saj se čedalje več mladih umetnikov seli iz Londona zaradi čedalje dražjega življenja.«

Tudi zato sta s partnerjem začela iskati mirnejše življenje in našla sta ga v Parizu. »Še vedno delam v galeriji, vendar je delovni ritem bolj umirjen in imam bolj prilagodljiv urnik, zato lahko delam več lastnih projektov in potujem po Evropi na umetniške rezidence.«

Pariz prepojen s kulturo

Čeprav je Pariz prav tako metropola izrednih razsežnosti, v primerjavi z Londonom opaža razlike. »V Parizu je več konvencionalne scene, zato je bil London zame kot študentko umetnosti zaradi drznejšega okolja primernejši. A zdaj mi je zaradi drugačnega načina življenja lažje v Parizu. In četudi je v Parizu več tradicionalne umetnosti, je še vedno ogromno moderne umetnosti. Vse več je mladih galerij in novih prostorov, ki si drznejo pokazati umetnost brez omejitev.«

Zraven opaža, da je življenje Parižanov prepojeno s kulturo. »Tukaj je kultura del življenja vsake družine, vsakega posameznika. V galerijah vidiš celotne družine, otroci so od malega v umetniških ustanovah, šole vodijo otroke pogosto na razne razstave in prireditve. Kulturna vzgoja je v Parizu zares močna, zato vidim tudi prijatelje, ki niso umetniki, kako pogosto hodijo na prireditve in razstave.«



Ob bok Londonu in Parizu bi za svoje umetniško ustvarjanje lahko postavila še mnoga druga velika mesta, toda prepričana je, da je prostor za umetnost tudi v manjših mestih, kar je spoznala med umetniškimi rezidencami. »Bila sem v Italiji, Avstriji, na Danskem, Finskem … Tako v večjih kot manjših mestih in celo na podeželju je ustvarjanje lahko bogato. Vsako okolje mi nudi drugačno umetniško sceno, tudi moje ustvarjanje se spreminja okolju primerno, zato vedno iščem nove prostore za razvoj domišljije.«

Na Slovenijo ni pozabila, čeprav o umetnosti že povsem razmišlja samo v angleščini, zato vse težje najde slovenske izraze. Kljub temu je pri nas razstavljala leta 2011 v Škucu, v zadnjem obdobju pa se je povezala z nekaterimi slovenskimi kuratorji. »Tudi v Sloveniji se razvija dinamična scena za moderno umetnost in vedno več je povezovanja s tujino. Ravnokar se dogovarjam za novo razstavo v Ljubljani, predvidoma bo maja ali junija.«

Kot vse drugo tudi njeno ustvarjanje zdaj pogojuje pandemija koronavirusa. Resda ne dela nič manj, toda marsikaj se je preselilo na spletno medmrežje. »Ogromno je spletnih dogodkov, vendar umetnost ni narejena, da jo spremljaš po ekranu. Videti jo moraš v živo.« In to še toliko bolj velja za njeno ustvarjanje v prostoru.