Od utrdbe, prek rezidence, do muzeja
Začetki Pokrajinskega muzeja Maribor so bili skromni, z nekaj predmeti v štirih sobah nekdanje gospodinjske izobraževalne šole za dekleta. Zdaj je v številnih zbirkah kar okoli 120.000 najrazličnejših artefaktov.
Vzgib za zanimanje za zgodovino mesta in predvsem hrambo arheoloških in zgodovinskih predmetov je med mariborskimi meščani vzniknil na prehodu 19. v 20. stoletje. Leta 1903 je bilo ustanovljeno nemško muzejsko društvo, katerega zbirke so pomemben del arheološke in etnološke zbirke današnjega Pokrajinskega muzeja Maribor, v kulturnozgodovinskih zbirkah pa so izjemno pomembni predvsem slikarska dela in uporabni predmeti znanih meščanov.
Tistega leta so se organizirali tudi mariborski Slovenci in ustanovili Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko, arhiv in knjižnico ter leta 1909 odprli Narodni muzej. Društvo je pritegnilo številne slovenske izobražence. Leto dni pozneje so začeli izdajati Časopis za zgodovino in narodopisje, ki izhaja še danes. Zbirke Zgodovinskega društva so danes vključene v arheološke, etnološke in kulturnozgodovinske muzejske zbirke.
Po koncu prve svetovne vojne so se zbirkam v Mestnem muzeju pridružile zbirke Narodnega muzeja, leta 1924 pa še zbirka Muzeja lavantinske škofije. Zbirke so seveda potrebovale ustrezne prostore, zato se je mariborska občina odločila, da bo od Vilka in Berte Berdajs odkupila mestni grad. Tega je dal med letoma 1478 in 1483 zgraditi cesar Friderik III., da bi utrdil severovzhodni del mestnega obzidja, v naslednjih stoletjih pa je postopoma izgubljal utrdbeni značaj in se spremenil v rezidenčni objekt.
Osrednji prostor gradu je slavnostna viteška dvorana z bogato notranjo opremo ter poslikavami umetniške družine Quadrijev in Lorenza Laurige. Na ovalnem stropu je podoba konjeniške bitke med krščansko in turško vojsko, ki jo je leta 1763 naslikal graški slikar Johann Gebler, v njej je leta 1847 koncertiral tudi Franz Liszt. V gradu so se ustavile tudi nekatere znane osebnosti. Obiskalo ga je več vladarjev, med drugimi Leopold I., Karel VI., Marija Terezija, car Pavel I., leta 1782 je v njem prenočil tudi papež Pij VI.
Dr. Sergej Vrišer je v spominih zapisal, da je bil mariborski grad, preden je postal muzej, po namembnosti pravcato sračje gnezdo: v njem so bili stanovanja, mehanična delavnica, kletna restavracija, ljudska točilnica, trgovine in seveda v grajski dvorani kino. Pri tem je trpelo zlasti grajsko stopnišče, ki je vodilo do dvorane, številni kipci so bili polomljeni, z zunanje strani pa je bil grad popisan z reklamami.
Ob odprtju leta 1938 je muzej vodil Franjo Baš, geograf, zgodovinar, etnolog in muzealec, predvsem pa izjemni in neutrudni organizator. Po selitvi v grajski kompleks je ustvaril osnovne pogoje za zagon strokovnega muzejskega dela, začeli so voditi inventarne knjige, ki so zaposlenim v pomoč še danes. Za njim je bil za ravnatelja postavljen Bogo Teplý, ki je med drugim s pomočjo lekarnarja Franca Minařika zbral lekarniško zbirko. Ravnatelj Sergej Vrišer je muzejski fond civilnih oblačil in uniform povečal z novimi pridobitvami, ki jih je zbral za občasni razstavi Tristo let mode na Slovenskem in Uniforme v zgodovini, ki sta bili osnova za stalno razstavo mode in uniform oziroma za izjemno kostumsko zbirko.
Vilibald Vuk je veliko časa posvetil prepoznavnosti in komunikaciji muzeja z javnostjo, Peter Može je dal izdelati prve projekte za novo prenovo gradu za muzejske namene, od leta 2002 pa muzej vodi dr. Mirjana Koren. V okviru celovite prenove gradu so bile načrtovane tri faze, vendar sta bili do zdaj žal izpeljani le dve.
