Prefinjen okus kitajskih cesarjev

Leta 1587, po kitajskem horoskopu je bilo to leto prašiča, se na Kitajskem ni dogajalo nič posebnega. In vendar se je takrat zgodilo veliko dogodkov, ki so napovedovali padec dinastije Ming 57 let pozneje. To je bilo 15. leto vladanja cesarja Wanlija,­ ki je sedel na prestolu kar 48 let oziroma najdlje od vseh 17 vladarjev tega obdobja v kitajski zgodovini.

Kitajski zgodovinar Ray Huang v knjigi s prav takšnim naslovom, 1587 – nič kaj pomembno leto, pravi, da je to bil čas, ko se je hansko cesarstvo na vrhuncu moči srečalo s prihodnjimi mandžurskimi osvajalci in začetniki Qinga, zadnje dinastije v dolgi kitajski zgodovini. Toda za ljubitelje kitajske civilizacije in umetnosti je pomembnejše, da je bilo to leto tako kakor celotna skoraj polstoletna Wanlijeva vladavina čas, ko so nastajali prekrasni zlati predmeti, ki bodo od 16. avgusta do 15. februarja 2019 razstavljeni v Narodnem muzeju Slovenije.

To so predmeti iz zbirke Dong Bo Zhai hongkonškega milijarderja Petra Kwoka. Ta ima dve veliki ljubezni: francosko vino, ki ga sam prideluje v Bordeauxu, kjer je kupil kar sedem gradov, obkroženih z vinogradi, in starodavno kitajsko umetnost, ki ji je posvetil enega izmed najlepših zasebnih muzejev v Xianu, glavnem mestu pokrajine Shanxi in prvi prestolnici združenega kitajskega cesarstva.
 

Vojaški oklep

Tudi Muzej likovne umetnosti Qujiang je pravzaprav povezan s Francijo. Njegov zaščitni znak je zlat oklep, ki so ga izkopali iz enega izmed grobov prve cesarske dinastije Qin (3. stoletje pred našim štetjem). Sestavljen je iz 25 zlatih ploščic, med katerimi sta dve okrašeni z zmajem, na dveh so vgravirani oblaki, na preostalih pa luske, s kakršnimi je v mitoloških predstavah vedno pokrit kitajski zmaj.

Oklep so našli na pobočju gore Dabuzi v okrožju Li v kitajski pokrajini Gansu, vendar so ga v letih, ko se na Kitajskem niso zmenili za narodno bogastvo, odpeljali v Francijo. Peter Kwok je bil eden izmed tistih domoljubnih tajkunov, ki so bili prepričani, da bi morali zgodovinsko, arheološko in umetniško pomembne kitajske umetnine in ročna dela hraniti na Kitajskem, zato je zlat oklep odkupil od francoskega zbiratelja ter ga vrnil v domovino.



Vojaški oklep, ki je star približno 2700 let in ga gotovo niso uporabili kot zaščito v boju, tiho pripoveduje marsikaj o kitajski tehniki obdelave zlata, verjetno pa tudi o zgodnjih stikih kitajskih obrtnikov s civilizacijami iz Sredozemlja, Egipta in Bližnjega vzhoda. Zato je toliko zanimivejše z distance opazovati predmete iz zbirke Dong Bo Zhai, ki je povezana z dolgo kitajsko zgodovino in zlatom, ki je bilo posebno pomembno zanjo.

Ljubezen Kitajcev do zlata se je razvijala počasi. Čeprav so ga kopali in obdelovali že v času dinastij Xia, Shang in Zhou (torej med letoma 2070 in 771 pred našim štetjem), so Kitajci za denar prej uporabljali žad in bron, tanke zlate lističe pa za simboličen okras na obrednih predmetih in oblačilih pripadnikov elite. Poleg tega so jih uporabljali za talismane, ki so spremljali mrtve med pokopom in o katerih so bili prepričani, da varujejo pred propadanjem in zagotav­ljajo večnost.

Zlatu po kitajsko pravijo (in pišejo) »jin« tako kakor kovini, zato iz starih spisov ni vedno jasno, na kaj se ta pojem nanaša. Toda na podlagi odkritij arheologov lahko ugotavljamo, da se je filigranska­ obdelava zlata na Kitajskem razvijala in cvetela pod vplivom blagovne pa tudi kulturne menjave, kakršno je omogočala »svilna pot«. Kitajske bogataše in plemiče so pokopavali v skrbno izkopane grobnice, trupla pa je pod zemljo vedno spremljalo veliko dragocenih predmetov. Ko so na začetku 20. stoletja odpirali stare grobnice, so ugotavljali, kako zapletena je bila uporaba zlata: od pogrebnih mask stiliziranih oblik, s katerimi so pred tremi tisočletji pokrivali obraz pokojnikom, do izključno okrasnih zlatih predmetov, nakita in posod.
 

Neprecenljiv nakit

Dinastija Ming (od leta 1368 do 1644) v kitajski zgodovini velja za »zlato obdobje«. Kitajska takrat ni bila samo najpopolnejša država na svetu, ampak tudi največje gospodarstvo. Čeprav je začetnik dinastije, cesar Hongwu, po uničevalnih vojnah, s katerimi so pregnali Mongole in končali vladanje njihove dinastije Yuan, uvedel stroga pravila o trgovanju in poskušal v cesarstvu uveljaviti skrajni protekcionizem, je v tem obdobju prav razred trgovcev najhitreje pridobival visok družbeni položaj in politični vpliv. To je pomenilo, da je na Kitajsko prihajalo veliko zahodnih izdelkov pa tudi modnih teženj in oblikovalskih slogov.



Ko so pred desetimi leti v okolici Nanjinga, glavnega mesta pokrajine Jiangsu in sedeža več cesarskih dinastij (ime mesta pomeni 'južna prestolnica'), odkrili grobnico Lady Mei, konkubine vojvode Mu Bina, ki mu je cesar zaupal nadzor nad pokrajino Yunnan, so ob njenem okostju našli veliko dragocenega zlatega nakita. Zapestnice z rubini, safirji in turkizi, lasne igle z najlepšimi rubini, uhane s starim žadom in škatlice za dišeče olje so natančno obdelani in dragocen dokaz, kako spretno so na Kitajskem v 15. stoletju znali obdelovati zlato.

Zbirka Dong Bo Zhai prikazuje, kako so še izpopolnili znanje filigranske obrti, ki se je stoletje zatem razvilo skoraj do roba dekadence. Zlata lasna igla ni več okrašena samo s poldragimi kamni, ampak so jo izdelali v obliki zmaja s toliko podrobnostmi, da kratko malo pleše pred očmi. Posode, denimo bokal za vodo ali košara za sadje, imajo zelo lepe oblike ter so nevsiljivo okrašene z žadom in kamni. Na podlagi tega lahko vidimo, da je bilo v času vladanja Wanlija zlato že tako pomemben material kakor v Evropi. Skupaj z žadom in svilo je namreč postalo najbolj cenjen material, ki so si ga lahko privoščili samo pripadniki dvorne elite.
 

Redko v tujino

Zbirka Dong Bo Zhai vsebuje predmete iz precej starejših dinastij in pravzaprav spremlja kitajsko zgodovino od prvih dokazov o vzpostavitvi civilizacije do konca cesarskega obdobja. V Narodnem muzeju Slovenije bo na ogled izbor izmed 145 zlatih predmetov iz časa Wanlijeve vladavine – predmetov, ki redko zapustijo muzej Qujiang. Zato lahko razstavo označimo za poseben privilegij, zlate predmete pa za priče pomembnega obdobja. Kajti leto 1587 je morda res bilo leto, ko je bilo mogoče zaslutiti propad Mingov, vendar se ni zgodilo prvič, da je začetek ­padca dinastije sovpadel z ­vrhuncem umetniške zrelosti v obdelavi najdragocenejšega materiala.

Skrbni opazovalci razstavljenih predmetov bodo v njih lahko prepoznali precej več kakor dragocen nakit in cesarsko simboliko v zmajih in feniksih. Razstava bo veliko povedala tudi o zgodovini odnosa azijske sile z Zahodom ter razvoju kitajske uporabne umetnosti in temeljnem razumevanju estetike. Če bo koga zanimalo, se lahko pozanima tudi o Wanliju. To je bil pomemben cesar, četudi se med njegovo dolgo vladavino na prvi pogled ni zgodilo nič ­pomembnega.