Kako lahko staro postane novo, boljše in lepše
Zgodba o stavbah in ljudeh: V Barceloni so podelili evropske nagrade za arhitekturo
Odpri galerijo
Kongresni center španskega biroja selgascano je videti kot neobičajen vesoljski objekt v kamniti pokrajini. FOTO: Iwan Baan
Vsakič, ko vstopiš v to mesto, te prevzame odprtost, veter, ki piha z morja in obrača prte na mizah, mrši lase mimoidočim, posebna svetloba – in seveda arhitektura. Hoditi po mestu s skupino mladih arhitektov iz Future Architecture je poseben privilegij.
Vidijo, česar sama ne vidim takoj, mesto čutijo drugače, opazijo detajl, ki uide mojemu pogledu. »Prva stvar, ki je ključna za arhitekta, je, kako opazuje in kaj zaznava. Ne gre samo za to, kaj vidi, ampak tudi tisto, kar lahko iz tega nastane,« je dejala Anne Lacaton, soustanoviteljica biroja Lacaton & Vassal, ki je dobitnik letošnje prestižne evropske arhitekturne nagrade Miesa van der Roheja.
Nagrado v višini 60.000 evrov so dobili za projekt prenove in transformacije bloka socialnih stanovanj, zgrajenega v šestdesetih letih v Grand Parcu v Bordeauxu. Z arhitekturnim birojem Frédérica Druota in Christopha Hutina so prepričali občinske oblasti, ki so blok nameravale podreti, da je prenova pravzaprav cenovno ugodnejša rešitev, in tako z izvirno rešitvijo, dodanimi steklenimi terasami, prenovili 530 stanovanj in vsakemu dodali 50 kvadratnih metrov.
Ugledni člani žirije z vseh koncev sveta s predsednico, dansko arhitektko Dorte Mandrup, na čelu so izbirali med 382 deli iz 38 držav, med katerimi je bilo tokrat kar dvanajst slovenskih projektov. Na koncu so, ko so v enem tednu prepotovali velik del Evrope in pregledali štirideset objektov prvega kroga, prišli do petih finalistov. Vsem je skupna drznost rešitev, poskus ohranjati, nadgraditi obstoječe, rekonstruirati, transformirati.
Ob razstavi izbranih arhitekturnih projektov v palači Victoria Eugenia v Montjuicu so nominirani arhitekti predstavljali svoje izpostavljene projekte. Še enkrat se je pokazalo, kako je arhitektura povezana z vsemi umetnostnimi zvrstmi. Vse je zgodba. Vsak od projektov je imel napeto pripoved z elementi dobre drame. Mestni trg Skanderbeg v Tirani (birojev 51N4E, Anri Sala, Plant en Houtgoed in iRI) je dokaz, da z arhitekturo lahko ponovno obudiš stoletja staro željo meščanov po druženju in srečanja v središču mesta. Na trgu se zdaj med vodnjaki igrajo otroci, posedajo skupine mladih, pari ali starejši prebivalci. Mesto je dobilo srce, svoje presečišče srečanj in dogajanja.
Podobno ganljiva je bila zgodba projekta Karitas o psihiatrični bolnišnici v Melleju. Belgijski arhitekturni biro vylder vinc tailieu je prepričal upravo bolnišnice, da se niso odločili za rušenje zgodovinske hiše iz 19. stoletja, ampak so jo z upravo, psihiatri, bolnišničnim osebjem pa tudi s pomočjo idej tamkajšnjih pacientov – preoblikovali in ustvarili nov prostor, v katerem so osebe, ki se tam zdravijo, našle odprt prostor za srečanja in medsebojno komunikacijo.
Zgodba je bila tudi drzna postavitev kongresnega centra v Plasencii španskega biroja selgascano, ki je videti kot neobičajen vesoljski objekt v kamniti pokrajini, kot orjaški diamant, mehkih robov, z mlečno prosojnimi ploskvami in v žarečih toplih barvah, ki je v revnem predelu Plasencie deloval kot mali čudež. Ali zgodba o genezi terasaste hiše Terrassenhaus v Berlinu, ki se je začela kot v trilerju, kot je predstavitev dramatično začel arhitekt Arno Brandlhuber: »Nekega popoldneva je zazvonil zvonec – in v biro je vstopila ženska, ki si je zaželela točno takšno hišo, kot jo imam sam.« Tu je izpostavil tudi pomen naročnika, investitorja – in njune komunikacije, da se lahko rodi nekaj inovativnega, presežnega.
Arhitektura je zgodba, je film, sploh če iz vidnega vstopiš v notranjost, je dodala nagrajenka Anne Lacaton. Zato dolgo popularen izraz »trajnostni razvoj ni več povezan samo z inovacijami v oblikovanju prostorov, ampak tudi s kreativnim razmišljanjem o tem, kar že obstaja. Najboljši dokaz za to je, da je žirija uvrstila v ožji izbor skoraj dvajset projektov, ki se ukvarjajo z renovacijo, obnovo starega,« je dejal član žirije George Arbid, libanonski arhitekt, župan mesta Maser el Šuf ter ustanovitelj in direktor Arabskega centra za arhitekturo v Bejrutu.
Podelitev nagrad se je dogajala na najlepšem možnem prizorišču, na ploščadi pred znamenitim steklenim paviljonom Ludwiga Miesa van der Roheja, ki ga je z Lilly Reich oblikoval za svetovno razstavo v Barceloni leta 1929 in takrat požel veliko pozornost svetovne javnosti. Čeprav so ga naslednje leto morali porušiti, je ostal referenčna točka ne le za opus Miesa van der Roheja, ampak tudi za sodobno arhitekturo nasploh, zato so se leta 1986 odločili, da ga bodo rekonstruirali.
Paviljon Miesa van der Roheja je pač ključna referenca moderne arhitekture v mestu, ki kaže bogastvo in različnost evropske arhitekture skozi stoletja, je dejala namestnica generalnega direktorja evropske komisije za izobraževanje, šport in kulturo Viviane Hoffmann ter se s tem zahvalila Fundaciji Miesa van der Roheja, ki ohranja tradicijo evropskih arhitekturnih nagrad. »Jutri bomo praznovali dan Evrope, kultura je del evropskega projekta, kultura povezuje ljudi in generacije. Ko investiramo v ohranitev naše arhitekturne dediščine, ko hočemo rehabilitirati namesto uničevati, s tem dovolimo generacijam, ki so bile tu pred nami, da prav tako pričajo o svojih dosežkih.« Na koncu je citirala Normana Fosterja, ki je dejal, da »kot arhitekt oblikuješ za sedanjost z zavedanjem preteklosti za prihodnost, ki nam je še neznana«, in s tem potrdil idejo, ki jo je z zasnovo evropske platforme mladih talentov Future Architecture začel že Matevž Čelik, direktor Muzeja za oblikovanje in arhitekturo (MAO): da je lepota arhitekture prihodnosti tudi v tem, da povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost.
Po aplavzu, ki je zatresel zbrane povabljence, ko sta prišla na oder po nagrado ustvarjalca nagrajenega projekta v Bordeauxu Anne Lacaton in Frédéric Druot, sta priznana arhitekta poudarila komponento socialnih stanovanj in pomanjkanje bivanjskih možnosti za deprivilegirane družbene sloje.
»To, da je žirija evropskih nagrad Miesa van der Roheja prepoznala pomen stanovanjske arhitekture, je dobra novica, saj daje upanje,« je poudarila Anne Lacaton. Zbrani smo si še enkrat lahko ogledali kratki film o poteku rekonstrukcije 530 socialnih stanovanj v Bordeauxu, ki so jih posodobili v luksuzna stanovanja, in to tako, da se niti enemu stanovalcu ni bilo treba izseliti. Nekateri stanovalci so s solzami v očeh povedali, kako se jim je s tem spremenilo življenje, kakovost bivanja; kako se zdaj na zastekljenih terasah več družijo, kako imajo lahko na terasi majhen vrt in kako lahko nad sabo vidijo nebo.
»Zakaj bi kar porušili stavbo, konec koncev so bili tukaj ljudje doma. To, da ima človek dom, je njegovo dostojanstvo. Ljudje, ki nimajo doma, so izobčeni iz družbe. Imeti dom je ena od najbolj dragocenih stvari, zato je tako pomembno, da razumemo, da stavba ni le beton, ampak je v njej tudi nekdo doma,« je dejala Anne Lacaton.
Na sprejemu v paviljonu arhitekti niso več bili oblečeni v strogo črno in trendovsko, temveč v barve, sproščeni, odprti. Govorili so o radodarnosti, odprtosti, o socialnih stanovanjih, ohranjanju namesto rušenju, o dajanju namesto oblikovalski ekshibiciji. Govorili so o prestrukturiranju arhitekturnih birojev, o spremembah. O tem, da se spreminjajo prakse arhitekturnih birojev, da se aktivistični pristopi vedno bolj integrirajo v delovne procese v arhitekturnih pisarnah. Tudi Matevž Čelik se je strinjal s tem, saj se je še pred desetimi leti govorilo o velikih avtorjih, velikih imenih, to je bila etablirana scena.
»Govorilo se je o tako imenovanem zvezdništvu v arhitekturi, danes pa se je vse spremenilo. Ljudi ne zanimajo več imena in zvezde, ampak njihov odnos do okolja in to, kako s projekti nekaj spremeniti v življenju ljudi.«
Zdi se, da sploh mladi arhitekti, ki so bili letos izbrani v evropsko platformo Future Architecture, močno čutijo svoje poslanstvo, govorijo o povezovanju kultur, idej in vizij. Zdaj je Future Architecture že četrto leto pomemben del evropskih arhitekturnih tokov. Tokrat so mladi talenti iz različnih delov Evrope vodili pogovore z nominiranci in nagrajenci, že uveljavljenimi arhitekturnimi veličinami, na sprejemu po slovesni podelitvi nagrad pa se vključevali v debate, snemali kratke filme in prispevali svoj del vizije o tem, kako lahko s kulturnim povezovanjem zgradimo svet, v katerem bomo živeli.
Vidijo, česar sama ne vidim takoj, mesto čutijo drugače, opazijo detajl, ki uide mojemu pogledu. »Prva stvar, ki je ključna za arhitekta, je, kako opazuje in kaj zaznava. Ne gre samo za to, kaj vidi, ampak tudi tisto, kar lahko iz tega nastane,« je dejala Anne Lacaton, soustanoviteljica biroja Lacaton & Vassal, ki je dobitnik letošnje prestižne evropske arhitekturne nagrade Miesa van der Roheja.
Zakaj je bolje prenoviti kot rušiti?
Žirija je izbirala med 382 deli iz 38 držav.
Žirija je izbirala med 382 deli iz 38 držav.
Nagrado v višini 60.000 evrov so dobili za projekt prenove in transformacije bloka socialnih stanovanj, zgrajenega v šestdesetih letih v Grand Parcu v Bordeauxu. Z arhitekturnim birojem Frédérica Druota in Christopha Hutina so prepričali občinske oblasti, ki so blok nameravale podreti, da je prenova pravzaprav cenovno ugodnejša rešitev, in tako z izvirno rešitvijo, dodanimi steklenimi terasami, prenovili 530 stanovanj in vsakemu dodali 50 kvadratnih metrov.
Ugledni člani žirije z vseh koncev sveta s predsednico, dansko arhitektko Dorte Mandrup, na čelu so izbirali med 382 deli iz 38 držav, med katerimi je bilo tokrat kar dvanajst slovenskih projektov. Na koncu so, ko so v enem tednu prepotovali velik del Evrope in pregledali štirideset objektov prvega kroga, prišli do petih finalistov. Vsem je skupna drznost rešitev, poskus ohranjati, nadgraditi obstoječe, rekonstruirati, transformirati.
Nagrado za vzhajajoče arhitekte je dobil biro Bast, tudi mladi arhitekti niso hoteli porušiti šole v stari zgodovinski hiši, stoletja in so se raje odločil za nadgradnjo, ki daje dijakom veliko svetlejši prostor s čudovitim razgledom. FOTO:Philippe R
Mesto je dobilo srce
Ob razstavi izbranih arhitekturnih projektov v palači Victoria Eugenia v Montjuicu so nominirani arhitekti predstavljali svoje izpostavljene projekte. Še enkrat se je pokazalo, kako je arhitektura povezana z vsemi umetnostnimi zvrstmi. Vse je zgodba. Vsak od projektov je imel napeto pripoved z elementi dobre drame. Mestni trg Skanderbeg v Tirani (birojev 51N4E, Anri Sala, Plant en Houtgoed in iRI) je dokaz, da z arhitekturo lahko ponovno obudiš stoletja staro željo meščanov po druženju in srečanja v središču mesta. Na trgu se zdaj med vodnjaki igrajo otroci, posedajo skupine mladih, pari ali starejši prebivalci. Mesto je dobilo srce, svoje presečišče srečanj in dogajanja.
Podobno ganljiva je bila zgodba projekta Karitas o psihiatrični bolnišnici v Melleju. Belgijski arhitekturni biro vylder vinc tailieu je prepričal upravo bolnišnice, da se niso odločili za rušenje zgodovinske hiše iz 19. stoletja, ampak so jo z upravo, psihiatri, bolnišničnim osebjem pa tudi s pomočjo idej tamkajšnjih pacientov – preoblikovali in ustvarili nov prostor, v katerem so osebe, ki se tam zdravijo, našle odprt prostor za srečanja in medsebojno komunikacijo.
Nekega popoldneva ...
Zgodba je bila tudi drzna postavitev kongresnega centra v Plasencii španskega biroja selgascano, ki je videti kot neobičajen vesoljski objekt v kamniti pokrajini, kot orjaški diamant, mehkih robov, z mlečno prosojnimi ploskvami in v žarečih toplih barvah, ki je v revnem predelu Plasencie deloval kot mali čudež. Ali zgodba o genezi terasaste hiše Terrassenhaus v Berlinu, ki se je začela kot v trilerju, kot je predstavitev dramatično začel arhitekt Arno Brandlhuber: »Nekega popoldneva je zazvonil zvonec – in v biro je vstopila ženska, ki si je zaželela točno takšno hišo, kot jo imam sam.« Tu je izpostavil tudi pomen naročnika, investitorja – in njune komunikacije, da se lahko rodi nekaj inovativnega, presežnega.
Prvonagrajeni projekt studijev Lacaton&Vassal, Frédéric Druot in Christoph Hutin. Socialna stanovanja v Bordeauxu, ki so bila zgrajena v šestdesetih letih, so prenovili in vsakemu omogočili 50 kvadratnih metrov dodatnega prostora. FOTO:Philippe
Arhitektura je zgodba, je film, sploh če iz vidnega vstopiš v notranjost, je dodala nagrajenka Anne Lacaton. Zato dolgo popularen izraz »trajnostni razvoj ni več povezan samo z inovacijami v oblikovanju prostorov, ampak tudi s kreativnim razmišljanjem o tem, kar že obstaja. Najboljši dokaz za to je, da je žirija uvrstila v ožji izbor skoraj dvajset projektov, ki se ukvarjajo z renovacijo, obnovo starega,« je dejal član žirije George Arbid, libanonski arhitekt, župan mesta Maser el Šuf ter ustanovitelj in direktor Arabskega centra za arhitekturo v Bejrutu.
»Kot arhitekt oblikuješ za sedanjost z zavedanjem preteklosti za prihodnost, ki nam je še neznana.«
Norman Foster
Norman Foster
Preteklost, sedanjost, prihodnost
Podelitev nagrad se je dogajala na najlepšem možnem prizorišču, na ploščadi pred znamenitim steklenim paviljonom Ludwiga Miesa van der Roheja, ki ga je z Lilly Reich oblikoval za svetovno razstavo v Barceloni leta 1929 in takrat požel veliko pozornost svetovne javnosti. Čeprav so ga naslednje leto morali porušiti, je ostal referenčna točka ne le za opus Miesa van der Roheja, ampak tudi za sodobno arhitekturo nasploh, zato so se leta 1986 odločili, da ga bodo rekonstruirali.
Paviljon Miesa van der Roheja je pač ključna referenca moderne arhitekture v mestu, ki kaže bogastvo in različnost evropske arhitekture skozi stoletja, je dejala namestnica generalnega direktorja evropske komisije za izobraževanje, šport in kulturo Viviane Hoffmann ter se s tem zahvalila Fundaciji Miesa van der Roheja, ki ohranja tradicijo evropskih arhitekturnih nagrad. »Jutri bomo praznovali dan Evrope, kultura je del evropskega projekta, kultura povezuje ljudi in generacije. Ko investiramo v ohranitev naše arhitekturne dediščine, ko hočemo rehabilitirati namesto uničevati, s tem dovolimo generacijam, ki so bile tu pred nami, da prav tako pričajo o svojih dosežkih.« Na koncu je citirala Normana Fosterja, ki je dejal, da »kot arhitekt oblikuješ za sedanjost z zavedanjem preteklosti za prihodnost, ki nam je še neznana«, in s tem potrdil idejo, ki jo je z zasnovo evropske platforme mladih talentov Future Architecture začel že Matevž Čelik, direktor Muzeja za oblikovanje in arhitekturo (MAO): da je lepota arhitekture prihodnosti tudi v tem, da povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost.
Po aplavzu, ki je zatresel zbrane povabljence, ko sta prišla na oder po nagrado ustvarjalca nagrajenega projekta v Bordeauxu Anne Lacaton in Frédéric Druot, sta priznana arhitekta poudarila komponento socialnih stanovanj in pomanjkanje bivanjskih možnosti za deprivilegirane družbene sloje.
»Arhitektura zame pomeni, da omogočimo svobodo,« je dejala arhitektka in soustanoviteljica biroja Lacaton & Vassal Anne Lacaton, ki je prenovil bloke v Bordeauxu. »Več udobja, več občutka doma, več prostora in več ... neba.&laqu
»To, da je žirija evropskih nagrad Miesa van der Roheja prepoznala pomen stanovanjske arhitekture, je dobra novica, saj daje upanje,« je poudarila Anne Lacaton. Zbrani smo si še enkrat lahko ogledali kratki film o poteku rekonstrukcije 530 socialnih stanovanj v Bordeauxu, ki so jih posodobili v luksuzna stanovanja, in to tako, da se niti enemu stanovalcu ni bilo treba izseliti. Nekateri stanovalci so s solzami v očeh povedali, kako se jim je s tem spremenilo življenje, kakovost bivanja; kako se zdaj na zastekljenih terasah več družijo, kako imajo lahko na terasi majhen vrt in kako lahko nad sabo vidijo nebo.
»Zakaj bi kar porušili stavbo, konec koncev so bili tukaj ljudje doma. To, da ima človek dom, je njegovo dostojanstvo. Ljudje, ki nimajo doma, so izobčeni iz družbe. Imeti dom je ena od najbolj dragocenih stvari, zato je tako pomembno, da razumemo, da stavba ni le beton, ampak je v njej tudi nekdo doma,« je dejala Anne Lacaton.
Arhitektura prihodnosti
Na sprejemu v paviljonu arhitekti niso več bili oblečeni v strogo črno in trendovsko, temveč v barve, sproščeni, odprti. Govorili so o radodarnosti, odprtosti, o socialnih stanovanjih, ohranjanju namesto rušenju, o dajanju namesto oblikovalski ekshibiciji. Govorili so o prestrukturiranju arhitekturnih birojev, o spremembah. O tem, da se spreminjajo prakse arhitekturnih birojev, da se aktivistični pristopi vedno bolj integrirajo v delovne procese v arhitekturnih pisarnah. Tudi Matevž Čelik se je strinjal s tem, saj se je še pred desetimi leti govorilo o velikih avtorjih, velikih imenih, to je bila etablirana scena.
»Govorilo se je o tako imenovanem zvezdništvu v arhitekturi, danes pa se je vse spremenilo. Ljudi ne zanimajo več imena in zvezde, ampak njihov odnos do okolja in to, kako s projekti nekaj spremeniti v življenju ljudi.«
Zdi se, da sploh mladi arhitekti, ki so bili letos izbrani v evropsko platformo Future Architecture, močno čutijo svoje poslanstvo, govorijo o povezovanju kultur, idej in vizij. Zdaj je Future Architecture že četrto leto pomemben del evropskih arhitekturnih tokov. Tokrat so mladi talenti iz različnih delov Evrope vodili pogovore z nominiranci in nagrajenci, že uveljavljenimi arhitekturnimi veličinami, na sprejemu po slovesni podelitvi nagrad pa se vključevali v debate, snemali kratke filme in prispevali svoj del vizije o tem, kako lahko s kulturnim povezovanjem zgradimo svet, v katerem bomo živeli.
