Od lesene konice za lov neandertalcev do fička

Ljubljansko barje ima zelo bogato zgodovino, na njem so našli ostanke kultur, ki so to območje naseljevale tisočletja. Tam so med drugim našli najstarejši predmet, ki ga hrani Mestni muzej Ljubljana, in so ga med številnimi drugimi predmeti, ki govorijo o preteklosti glavnega mesta, vključili v novo stalno razstavo.

Ta najstarejši predmet v novi stalni postavitvi z naslovom Ljubljana – Zgodovina – Mesto je iz lesa tise izdelana konica, stara okoli 40.000 let. Uporabljali so jo neandertalci, bodisi za lov bodisi za nabiranje užitnih koreninic.

Razstavljenih 743 predmetov

Konica je skromna po velikosti, a zelo dragocena priča o prazgodovinskem življenju v Ljubljani. Predmetov, ki govorijo o življenju Ljubljančanov, je razstavljenih kar 743, največ prazgodovinskih in najmanj srednjeveških. Gre za kronološko zasnovano razstavo, na kateri je poudarek na muzejskih predmetih in ne na digitalnih predstavitvah, čeprav tudi interaktivnosti niso zanemarili, ob čemer bodo posebej uživali otroci in tudi marsikdo od odraslih.

Kakor je dejal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane: » Glede na to, da živimo v digitalni dobi, je izkustvo originalnega muzejskega predmeta tisto, kar danes nepogrešljivo potrebujemo. Prav zato smo se odločili, da postavitev nagovarja obiskovalca z ikoničnimi predmeti iz naše zbirke. Muzejski predmet smo hoteli zavestno postaviti v fokus našega pogleda. V zadnjem obdobju smo namreč prevečkrat priča postavitvam, ko sodobne tehnologije preglasijo sposobnost gledalčeve lastne imaginacije in smo postali samo nemi opazovalci virtualnih svetov, ki nas obkrožajo.«

Pomembni ljudje in anonimneži

Razstava opozarja na pomemben geostrateški položaj mesta ter na velika dogajanja iz zgodovine tega prostora do vključno 20. stoletja. Izvemo lahko za prelomne dogodke, spoznamo cesarje, kralje in predsednike ter se seznanimo tudi z vsakdanjim življenjem navadnih ljudi. Ogled predmetov popestrijo kratki filmi, seznanimo se s starimi recepti, za kar je poskrbel poznavalec kulinarike, vidimo lahko tudi, kakšne frizure so nekoč nosili, v kar se je poglobil frizer. V filmčkih pa spregovorijo tudi arheologi o prelomnih odkritjih.

O pomembnosti Ljubljane med drugim priča tudi to, da je imela kovnico denarja že v 13. stoletju.



Vojna torta

Spoznamo lahko recepte po koliščarsko (srnin hrbet z mlinami), po emonsko (leča s kostanjem), po srednjeveško (vložene ostrige), po fakinsko (leteči žganci). Ljudje so se nekako znašli tudi v časih pomanjkanja, pač s tistim, kar je bilo na voljo. Druga svetovna vojna je na primer v Ljubljani zaradi žice, s katero je bila obdana, spremenila način prehranjevanja Ljubljančanov. Žita in kaše, ki so jih prej veliko uporabljali, so zamenjali riž, polenta in testenine, ki so jih s seboj prinesli italijanski okupatorji. Iz tistega obdobja je recept za vojno torto, v katerem je biskvit pripravljen iz mešanice krompirja in riževe moke.

Strokovna vodja projekta, muzejska svetnica dr. Bernarda Županek, stalno razstavo razume kot osebno izkaznico muzeja: »Stalna razstava je osebna izkaznica vsakega muzeja. Od prve stalne razstave Mestnega muzeja Ljubljana letos mineva že 81 let in naših osebnih izkaznic se je do zdaj zvrstilo kar nekaj, različno velikih, z različnimi koncepti, poudarki in pristopi.«
Nova stalna razstava, ki je po dvanajstih letih zamenjala razstavo z naslovom Obrazi Ljubljane, obiskovalca najprej pripelje v sobo s številnimi slikarskimi in kiparskimi upodobitvami ljudi, ki pričajo, da so prebivalci in obiskovalci mesta tisti, ki ga zaznamujejo.

Zbirka različnih predmetov v Mestnem muzeju Ljubljana nastaja že zelo dolgo in se ves čas izpopolnjuje s tistimi, ki jih dobijo na novo. Med kipi in slikami so kakovostna dela slovenskih, italijanskih, dunajskih pa tudi neznanih kiparjev. Med portreti so tisti, ki so bili namenjeni javnim prostorom in razkazujejo portretirančev položaj in moč, in tisti, ki so krasili zasebne prostore. Med portretiranci so ljudje, ki so pomembno zaznamovali zgodovino, in anonimneži, ki govorijo o življenju malih ljudi. Upodobljeni so ljudje različnih kulturnih in političnih nazorov, ki so živeli v Ljubljani ali bili tesno povezani z mestom in njegovim razvojem.



Grobova zdravnice in viteza

Med zadnjimi najdbami sta grob zdravnice oziroma kirurginje iz druge polovice 1. stoletja n. št.(našli so ga leta 2016 med prenovo Slovenske ceste)in grob viteza z grobišča pri cerkvi sv. Petra na Njegoševi ulici iz 16. stoletja (našli so ga leta 2017). Ugotovili so, da je vitez umrl star od 30 do 34 let, torej mlad v času, ko je bila povprečna življenjska doba 45 let. Verjetno je umrl za posledicami vnetij v ustni votlini, ki so prizadela tudi druge dele telesa, recimo nožne kosti. Tu so arheologi našli tudi zlatnik, s katerim bi bilo mogoče takrat kupiti konja, dvoje pozlačenih ostrog in ostanke svilene obleke z všitim kovinskim prepletom iz tankih niti, ovitih v pozlačeno srebrno pločevino.

Vse pridobitve iz zadnjih petih let so označene s posebnimi nalepkami.

Dobri stari fičko

Med obilico zanimivih predmetov kaže omeniti tudi invalidski voziček Žige Zoisa, čisto na koncu pa vidimo lepo ohranjenega rumenega fička oziroma zastavo 750, ki so ga izdelovali v  jugoslovanski tovarni Zavodi Crvena Zastava. Vanj lahko obiskovalci sedejo, kar po pripovedovanju kustosov najbolj razveseljuje otroke, starejši pa se nostalgično raznežijo.

Najbolj slavni predmet iz muzejske zbirke je prazgodovinsko kolo, staro okoli 5200 let, z Ljubljanskega barja. Velja za najstarejše leseno kolo z osjo na svetu.