Ovire in potenciali fotografskega medija
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM) bodo danes ob 19. uri odprli razstavo Od znotraj dol in od zgoraj, ki bo do 5. maja prihodnje leto obiskovalcem nudila vpogled tako v zgodovino fotografskega medija kot v ustvarjalnost mednarodno priznane slovenske umetnice, ki živi v Pragi.
Poleg orisa tega, kako se je medij spreminjal, odkar v njem ustvarja Aleksandra Vajd, razstava, ki sta jo podpisala kustosa Ana Mizerit in Michal Novotný, poudarja umetničine pristope in prakso vračanja k izvornim trenutkom nastanka fotografskega medija, k njegovim ontološkim začetkom, poudarjajo v +MSUM. »S tem pristopom se umetnica osredotoča na njegove bistvene komponente, ostaline in esenco materije, ki ohranja potencial za preoblikovanje in generiranje v nekaj novega, na kar se nanaša tudi naslov razstave,« so zapisali.
Aleksandra Vajd, ki je diplomirala na Veterinarski fakulteti UL in magistrirala na oddelku za fotografijo akademije FAMU v Pragi kot sodobna umetnica, v okviru svojega pedagoškega dela pa deluje tako v Sloveniji kot v tujini (leta 2008 je postala docentka na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, nato leta 2016 docentka in leta 2021 izredna profesorica za področje vizualnih umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti A.V. A. v Ljubljani, od leta 2008 pa vodi oddelek za likovno umetnost na katedri za likovno umetnost Akademije za umetnost, arhitekturo in oblikovanje – UMPRUM v Pragi), občasno sodeluje tudi z umetniki, ki primarno uporabljajo druge medije in s tem »potiskajo fotografijo onkraj njenih meja, s čimer uvajajo nove, hibridne ali združene artefakte«.
Razburkati čas
Umetnica je predlanskim v intervjuju za Membrano dejala, da je dialog z drugim po naravi opredeljen s trenutkom in kontekstom, saj »zavestno in podzavestno vključuje zeitgeist in prevladujoče ideje družbe v danem trenutku. Ker so ideje znotraj družb dinamične in podvržene spremembam, dobimo priložnost, da preberemo tok časa in razvoj različnih družbenih idej. Z mešanjem sprejetih družbenih konvencij lahko tako razburkamo čas.«
Na razstavi se v skupnih projektih in umetniškem dialogu predstavljajo še Hynek Alt, Jimena Mendoza in Anetta Mona Chişa, ki je postavila razstavo tudi v oblikovni kontekst. »Ne nazadnje razstava izpostavlja umetničino vpetost v pedagoški proces in s tem razstavni prostor spreminja v vključujoč in povezovalen element, oblikovno zasnovan v pričakovanju novih vsebin, ki bodo dopolnile prostor in ga pognale v gibanje.«
Aleksandra Vajd je v omenjenem intervjuju poudarila, da se je fotografija z digitalizacijo rešila mimetične funkcije. »Ni več sužnja mimetičnosti in realnosti. Ni več sužnja človeštva. Fotografija se lahko začne ukvarjati sama s sabo,« je dejala in dodala, da je »na neki način podobna slikarstvu. V fotografiji imamo fotoaparat in film oziroma fotopapir, slikarstvo pa ima platno, okvir in barve. Mislim, da je šele Lucio Fontana, ko je zarezal v platno, naredil premik. V vsakem mediju je nekdo sposoben narediti preboj.«
