Ujeti gozd kot spomin na prihodnost?
Na stadionu v Celovcu bo septembra in oktobra na ogled živa gozdna skulptura Klausa Littmanna, Projekt For forest/Za gozd
Odpri galerijo
Max Peintner: Nikdar končana privlačnost narave, 1970–1971, risba s svinčnikom, ročno barval Klaus Littmann, 2018
Čas velikih instalacij, kakršni sta bili tisti, ko je Christo odel v tkanino Reichstag ali Pont Neuf, ni minil: jeseni pripravlja v Celovcu »začasno umetniško intervencijo« švicarski galerist in umetnik Klaus Littmann: obudil bo distopično risbo avstrijskega slikarja Maxa Peintnerja ter dal na celovškem stadionu jeseni posaditi približno tristo dreves, v zamejenem prostoru bo naredil gozd. Projekt For forest/Za gozd je danes predstavil v Ljubljani.
Današnja popoldanska predstavitev v Moderni galeriji je bila trojna: Littmann in njegovi bodo predstavili monumentalno instalacijo, ki bo celovški nogometni stadion Wörthersee skoraj za dva meseca spremenila v največjo avstrijsko umetniško instalacijo (odprtje bo 9. septembra).
Umetniška direktorica mednarodnega umetniškega sejma Vienna Contemporary Johanna Chromik bo predstavila deveto izdajo sejma v dunajski Marx Halle (od 26. do 29. septembra), na katerem bo v središču slovenska umetnost, skupina Neue Slowenische Kunst oziroma razstava NSK – država v času, ki jo je podpisal kurator Tevž Logar.
Gabriel Roland iz ekipe Dunajskega tedna oblikovanja je predstavil svojo prireditev, ki bo od 27. septembra do 6. oktobra, v središču pa bo finsko oblikovanje.
Predzgodba o Littmannovi instalaciji sega tri desetletja v preteklost, ko je prvič videl risbo leta 1937 rojenega avstrijskega slikarja in arhitekta Maxa Peintnerja Nikdar končana privlačnost narave. Na Tirolskem rojeni umetnik je inženirske in arhitekturne študije opravil na Dunaju, sredi šestdesetih je objavil monografijo Otto Wagner 1841–1918, velemesto brez meja, začetek moderne arhitekture, leta 1969 pa je z naslovom Prispevki za prihodnost – kritike tehnologije in civilizacije pod krinko utopije razstavil in objavil prve risbe.
Njegova dela so bila pozneje predstavljena na pomembnih razstavah, leta 1977 je razstavljal na documenti 6, leta 1986 je bil s Karlom Prantijem avstrijski zastopnik na beneškem bienalu, njegova risba iz leta 1974 je pristala v stalni zbirki newyorškega Muzeja moderne umetnosti, več njegovih del pa so razstavili ob posameznih projektih.
Peintner je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja zaslovel s sarkastičnimi, kritičnimi risbami sodobnega življenja, njegova trpka humornost, vizije tehnologije, smučarskih vlečnic in avtocest danes štejejo med ikone avstrijskega okoljskega gibanja. Sredi sedemdesetih ga je očesna bolezen napeljala k podrobnemu premisleku o naravi gledanja, risal je stvari, ki jih vsakdo pozna, a niti ne pomisli nanje, na primer vtis, ki ga na vidu pusti pogled v bleščečo svetlobo.
Leta 2000 je Peintner imel zadnjo samostojno razstavo, retrospektivo njegovih del je ponudila Neue Galerie v Gradcu. Nekaj dni pred odprtjem Littmannovega jesenskega projekta bodo v Living Studiu celovške mestne galerije odprli razstavo Izgubljeni raj: negativne utopije, na kateri bo na ogled izbor njegovih tridesetih utopičnih risb, med njimi bo seveda tudi delo, ki je spodbudilo Littmannov projekt žive gozdne skulpture, Die ungebrochene Anziehungskraft der Natur, Nikdar končana privlačnost narave.
Littmann se je po dolgem iskanju primernega mesta – moral je biti nogometni in ne atletski stadion, pomembno je bilo tudi, da je sodoben, steklo, beton in jeklo so odličen kontrast gozdu – zdaj odločil Peintnerjevo risbo oziroma naslikan prizor dobesedno spraviti v življenje, z monumentalno instalacijo hoče izzvati gledalčev način dojemanja narave ter ga napotiti k premisleku o njeni prihodnosti. Instalacijo si je umetnik zamislil kot opomnik, ki naj opozarja sodobnike, da bo mogoče naravo, ki jo običajno razumemo kot nekaj samoumevnega, nekoč morda najti le še v posebej določenih prostorih, tako kot zdaj živali v živalskih vrtovih. S projektom Littmann po eni strani cilja na občinstvo, ki ceni umetnost, po drugi pa naslavlja splošno publiko s simbolnim in filozofskim dojemanjem drevesa kot prostora hrepenenja.
Hkrati nas gozd vsak dan opomni na podnebne spremembe, je dodal umetnik. »Čas za projekt For forest je zdaj, še nikdar doslej se nismo toliko menili za gozdove. Pred tridesetimi leti ni nihče zares razmišljal o varovanju podnebja. O projektu sem lokalne oblasti prepričeval šest let, skupaj sem se odpravil v Celovec triinštiridesetkrat.«
Pred današnjo ljubljansko predstavitvijo projekta je Littmann za Delo povedal, da ga ne zanima le največja avstrijska umetniška intervencija v javni prostor, ampak tudi to, da diskurz, ki ga začenja projekt, zajame tudi sosedstvo. »Ne gozd ne podnebne spremembe se ne zmenijo za državne meje.« Tudi zato, je poudaril, projekt predstavlja v Sloveniji, deželi, bogati z gozdovi, poleg tega je Celovec blizu slovenskim ljubiteljem umetnosti.
Posaditev okrog tristo dreves, nekatera so težka tudi do šest ton, je Littmann zaupal švicarskemu podjetju za oblikovanje krajine Enea, ki ga vodi vodilni švicarski krajinski arhitekt Enzo Enea. Drevesa bodo posadili tako, da bodo spominjala na klasični srednjeevropski gozd, ki bo jeseni spreminjal barve in privabljal živali. Na tribune, ki sprejmejo do 30.000 obiskovalcev, bo mogoče brezplačno vstopiti od desetih dopoldne do desetih zvečer, ponujala se bo nepozabna panorama dreves, svetlobe in senc tako dnevne kot umetne svetlobe.
Na celovškem stadionu, ki so ga zgradili leta 2008, je bilo doslej precej športnih dogodkov, med njimi svetovne igre – specialne olimpijske igre leta 2014, lani sta tam odigrala tekmo pokala prvakov nogometna kluba Bayern in Paris Saint-Germain. Littmann pričakuje, da bo ogled projekta na stadionu spodbudil različne reakcije in čustvene odzive, ki bodo tlakovali pot novemu pogledu na gozdove in njihovemu razumevanju. Ko se bo projekt 27. oktobra sklenil, bodo drevesa pazljivo presadili blizu stadiona Wörthersee in bodo tam ostala kot živa gozdna skulptura, zraven pa bodo zgradili paviljon, v katerem bo projekt dokumentiran.
Današnja popoldanska predstavitev v Moderni galeriji je bila trojna: Littmann in njegovi bodo predstavili monumentalno instalacijo, ki bo celovški nogometni stadion Wörthersee skoraj za dva meseca spremenila v največjo avstrijsko umetniško instalacijo (odprtje bo 9. septembra).
Johanna Chromik Foto Niko Havranek
Gabriel Roland Foto Arhiv Vienna Design Week
Nikdar končana privlačnost narave
Predzgodba o Littmannovi instalaciji sega tri desetletja v preteklost, ko je prvič videl risbo leta 1937 rojenega avstrijskega slikarja in arhitekta Maxa Peintnerja Nikdar končana privlačnost narave. Na Tirolskem rojeni umetnik je inženirske in arhitekturne študije opravil na Dunaju, sredi šestdesetih je objavil monografijo Otto Wagner 1841–1918, velemesto brez meja, začetek moderne arhitekture, leta 1969 pa je z naslovom Prispevki za prihodnost – kritike tehnologije in civilizacije pod krinko utopije razstavil in objavil prve risbe.
Njegova dela so bila pozneje predstavljena na pomembnih razstavah, leta 1977 je razstavljal na documenti 6, leta 1986 je bil s Karlom Prantijem avstrijski zastopnik na beneškem bienalu, njegova risba iz leta 1974 je pristala v stalni zbirki newyorškega Muzeja moderne umetnosti, več njegovih del pa so razstavili ob posameznih projektih.
Klaus Littmann (levo) in Max Peintner Foto For forest
Peintner je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja zaslovel s sarkastičnimi, kritičnimi risbami sodobnega življenja, njegova trpka humornost, vizije tehnologije, smučarskih vlečnic in avtocest danes štejejo med ikone avstrijskega okoljskega gibanja. Sredi sedemdesetih ga je očesna bolezen napeljala k podrobnemu premisleku o naravi gledanja, risal je stvari, ki jih vsakdo pozna, a niti ne pomisli nanje, na primer vtis, ki ga na vidu pusti pogled v bleščečo svetlobo.
Leta 2000 je Peintner imel zadnjo samostojno razstavo, retrospektivo njegovih del je ponudila Neue Galerie v Gradcu. Nekaj dni pred odprtjem Littmannovega jesenskega projekta bodo v Living Studiu celovške mestne galerije odprli razstavo Izgubljeni raj: negativne utopije, na kateri bo na ogled izbor njegovih tridesetih utopičnih risb, med njimi bo seveda tudi delo, ki je spodbudilo Littmannov projekt žive gozdne skulpture, Die ungebrochene Anziehungskraft der Natur, Nikdar končana privlačnost narave.
Gozd in podnebne spremembe se ne zmenijo za meje
Littmann se je po dolgem iskanju primernega mesta – moral je biti nogometni in ne atletski stadion, pomembno je bilo tudi, da je sodoben, steklo, beton in jeklo so odličen kontrast gozdu – zdaj odločil Peintnerjevo risbo oziroma naslikan prizor dobesedno spraviti v življenje, z monumentalno instalacijo hoče izzvati gledalčev način dojemanja narave ter ga napotiti k premisleku o njeni prihodnosti. Instalacijo si je umetnik zamislil kot opomnik, ki naj opozarja sodobnike, da bo mogoče naravo, ki jo običajno razumemo kot nekaj samoumevnega, nekoč morda najti le še v posebej določenih prostorih, tako kot zdaj živali v živalskih vrtovih. S projektom Littmann po eni strani cilja na občinstvo, ki ceni umetnost, po drugi pa naslavlja splošno publiko s simbolnim in filozofskim dojemanjem drevesa kot prostora hrepenenja.
Hkrati nas gozd vsak dan opomni na podnebne spremembe, je dodal umetnik. »Čas za projekt For forest je zdaj, še nikdar doslej se nismo toliko menili za gozdove. Pred tridesetimi leti ni nihče zares razmišljal o varovanju podnebja. O projektu sem lokalne oblasti prepričeval šest let, skupaj sem se odpravil v Celovec triinštiridesetkrat.«
Pred današnjo ljubljansko predstavitvijo projekta je Littmann za Delo povedal, da ga ne zanima le največja avstrijska umetniška intervencija v javni prostor, ampak tudi to, da diskurz, ki ga začenja projekt, zajame tudi sosedstvo. »Ne gozd ne podnebne spremembe se ne zmenijo za državne meje.« Tudi zato, je poudaril, projekt predstavlja v Sloveniji, deželi, bogati z gozdovi, poleg tega je Celovec blizu slovenskim ljubiteljem umetnosti.
Posaditev okrog tristo dreves, nekatera so težka tudi do šest ton, je Littmann zaupal švicarskemu podjetju za oblikovanje krajine Enea, ki ga vodi vodilni švicarski krajinski arhitekt Enzo Enea. Drevesa bodo posadili tako, da bodo spominjala na klasični srednjeevropski gozd, ki bo jeseni spreminjal barve in privabljal živali. Na tribune, ki sprejmejo do 30.000 obiskovalcev, bo mogoče brezplačno vstopiti od desetih dopoldne do desetih zvečer, ponujala se bo nepozabna panorama dreves, svetlobe in senc tako dnevne kot umetne svetlobe.
Na celovškem stadionu, ki so ga zgradili leta 2008, je bilo doslej precej športnih dogodkov, med njimi svetovne igre – specialne olimpijske igre leta 2014, lani sta tam odigrala tekmo pokala prvakov nogometna kluba Bayern in Paris Saint-Germain. Littmann pričakuje, da bo ogled projekta na stadionu spodbudil različne reakcije in čustvene odzive, ki bodo tlakovali pot novemu pogledu na gozdove in njihovemu razumevanju. Ko se bo projekt 27. oktobra sklenil, bodo drevesa pazljivo presadili blizu stadiona Wörthersee in bodo tam ostala kot živa gozdna skulptura, zraven pa bodo zgradili paviljon, v katerem bo projekt dokumentiran.
