Boj Anoirja B. za svobodo

Kako je biti brez dokumentov v najlepšem mestu na svetu.
Fotografija: O tem, kako je biti brez dokumentov, pripoveduje fotografska razstava Anoirja B. FOTO: Roman ŠŠipić
Odpri galerijo
O tem, kako je biti brez dokumentov, pripoveduje fotografska razstava Anoirja B. FOTO: Roman ŠŠipić

Ženska, ki na klopci v mestnem parku hrani golobe, pogled na eno od streh Metelkove, pročelje tovarne Rog, prazno cerkveno poslopje in mladi na skejtih. To je le nekaj prizorov, ki jih je s svojim starim telefonom dokumentiral Anoir B. med sprehodi po »najlepšem mestu na svetu«, v katerem ni bil ne domačin ne turist. Njegova dela so zbrali na fotografski razstavi, ki jo bodo, kot pravijo, ob upoštevanju vseh zdravstvenih priporočil odprli danes ob 19. uri v Ambasadi Rog.



Ko je Anoir B., ki v Sloveniji biva skoraj štiri leta, pripravljal fotografije in besedila za razstavo Brez dokumentov v najlepšem mestu na svetu, ki oriše Ljubljano skozi njegove oči, ga je znova odpeljala policija in zdaj mu spet grozi izgon. Odprtje današnje razstave v ljubljanski Ambasadi Rog, ki govori prav o tej drugi plati tako imenovanega svobodnega sveta, bo zato spremljal od daleč – zaprt v postojnskem centru za tujce, z ograjo in rešetkami varovanem objektu.



Da država z množičnim zavračanjem prošenj za azil, na kar že nekaj časa opozarjajo tudi številne nevladne organizacije, birokratskim izključevanjem in drugimi oblikami preprečevanja legalizacije ljudi ustvarja nove izbrisane, so ob razstavi opozorili v Ambasadi Rog, prostoru v Ljubljani, ki ga soustvarjajo aktivisti in begunci. Anoir B. je, kot pravijo, eden od njih. »Novi izbrisani so vsi, ki jim je kdaj poteklo dovoljenje za bivanje in si niso mogli urediti novih dokumentov, vsi napoteni delavci, ki jim je bila prekinjena pogodba in niso mogli zapustiti države, vsi begunci, ki jim je potekel status in se nimajo kam vrniti. Na slovenskih upravnih enotah se tisoče ljudi bori z birokratskimi mlini na veter in poskuša nekako preživeti.« Tudi življenje tistih, ki niso zaprti v centru za tujce, ni veliko boljše, opozarjajo. Brez delovnega dovoljenja ali socialne pomoči so obsojeni na ulico.
 

Brez biča in linča


Da je suženjstvo postalo zločin proti človečnosti takrat, ko je postalo institucija, torej, da se nekateri rodijo svobodni, drugi pa ne, je v spremni besedi k razstavi Anoirja B. zapisala raziskovalka migracij dr. Jelka Zorn s fakultete za socialno delo. »Analogna instituciji suženjstva danes je ilegalizacija. Je institucionaliziran, za državljan(k)e neviden proces državnega rasizma. Je rez v družbo, ki določeni skupini ljudi odvzame svobodo, razlog za to pa ni več barva kože, ampak birokratska utemeljitev družbe, 'barva' potnega lista.«

Teror, kot pravi Jelka Zorn, že zdavnaj ne poteka s pomočjo biča in kasneje linča, temveč s pomočjo sodobnih kampov in državnih institucij ter procesov, ki v telo ilegaliziranih vtisnejo nasilje meje. Toda proti temu se ljudje borijo, in del tega je po njenem tudi boj Anoirja B. za svobodo. »Anoir, namesto da bi bil tiho in neviden, se izpostavi, spregovori, pokaže rasistične procese izključitve in krivice. Z razstavo pokaže sebe kot človeka in kako vidi svet. Naredi obratno od tega, v kar ga vleče oblast.«

Komentarji: