Boj za pravičnejši jutri

Ljubljana – Inštitut 8. marec je na začetku leta na spletni strani www.jaztudi.si odprl prostor za pričevanja o spolnem nasilju in pogojevanju pravic ter varnosti žensk pri nas. Doslej so zbrali več kot 50 osebnih zgodb, ki jih bodo podrobno analizirali in iskali rešitve, tudi na zakonodajni ravni.

»Zgodbe na naš naslov prihajajo vsakodnevno, ženske opisujejo poglobljene izkušnje, za katere si želijo, da bi bile slišane, in če niso takoj objavljene, dobimo ponovno prošnjo za objavo, saj je za pričevalke zelo pomembno, da je njihova zgodba slišana in prebrana,« pravi Nika Kovač, direktorica inštituta, ki je projekt zagnala skupaj s še tremi raziskovalkami, Darjo Zaviršek, Ireno Šumi in Renato Šribar.
Projekt je toliko bolj pomemben tudi zato, ker je bil prav v preteklih dneh v državnem zboru posvet Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda, na katerem je organizator, državni svetnik Matjaž Gams dejal, da so »mehanizmi za zmanjševanje rodnosti liberalizacija žensk, kontracepcija, splavi, ženske pravice, šolanje žensk, prepoved preveč aktivnega moškega osvajanja, siljenje žensk v moške vloge in moških v feminirane vloge, oteževanje materinstva in otroštva«. Prepričan je še, da se imeti otroke ne splača več, saj da je z njimi veliko dela, stroškov, težav in malo neposredne spodbude: »Sem sodita tudi permisivna vzgoja ter poveličevanje homoseksualnosti. Prepoved fizičnega kaznovanja prav tako sodi v ta sklop.«
»Gre za redukcijo ženske na golo sredstvo rojevanja,« odgovarja Nika Kovač. Opozarja še na predvolilne obljube o tri tisoč evrih za vsakega rojenega otroka, s čimer politični in tudi medijski diskurz žensko povezujeta zgolj z reprodukcijo, zato je »logično, da ženska postane samo sredstvo, v katero lahko posegaš na kakršenkoli način, od nje pa se pričakuje, da bo tiho in naj rojeva«


 

»Stara sem bila 19 let, ko sem se zapletla v zelo 'romantično' zgodbo z znanim slovenskim pisateljem, ki je bil takrat star 60 let. Veliko me je naučil in dal mi je službo. In zaradi tega sem porabila še 15 let, da sem si priznala, da je kljub navideznemu 'soglasju dveh odraslih, razsodnih ljudi' šlo za izjemno razliko v moči (intimni in družbeni), ki jo je zlorabil. Zlorabil pa jo je med drugim za to, da me je 'prepričal', da sem pred njim seksala z nekimi neznanci. Češ da je to najina skrivnost, da je to dejanje ljubezni. Spomnim se, da sem ponoči jokala, medtem ko je v sosednji spala moja mlajša, povsem nedolžna sestra, ki ni imela pojma, kaj sem tisti dan naredila. Tisti dan in še dvakrat. Dolgo nisem nikomur povedala. In včasih bi najraje povedala to na ves glas, ampak vem, da bi bile posledice še slabše za mene kot za njega.« To je le ena od objavljenih zgodb, ki so jih ženske označile s ključnikom jaztudi, skoraj vsem pa je skupno to, opaža Nika Kovač, da so v njih zajeta razmerja moči: »Tisti, ki izvaja spolno nadlegovanje ali nasilje, je ponavadi tisti, ki ima družbeno moč. Ta je opredeljena na najrazličnejše načine, praviloma pa gre za starejšega človeka, ki mu je ženska še na neki dodaten način podrejena.«
V največ zgodbah nastopajo inštruktorji za vožnjo, »zaprt avto, zaprt prostor, nekdo, ki nosi znanje, na eni strani, in nekdo, ki je od njega odvisen, na drugi,« pojasnjuje in doda, da je skrb vzbujajoča komponenta pri žrtvah njihova ekonomska umeščenost, saj ženske, ki so ekonomsko vezane na službo, »bistveno težje zarežejo v ta odnos in rečejo, da je dovolj«.


 

Na Inštitutu 8. marec so v predvolilnem času organizirali okrogle mize, političnim strankam pa pošiljajo vprašanja o temah, kot so revščina, ekologija, reproduktivne pravice in skupnost LGBT, pri čemer so zahtevali jasne odgovore. Ko bodo končali zbiranje osebnih zgodb, se bodo raziskovalke lotile podrobne analize, prav tako si želijo izdati publikacijo, v kateri bi zbrali vse zgodbe, »potem pa bi morali iti po Sloveniji, organizirati dogodke o tej temi in zgraditi gibanje tudi zunaj središča«, saj ni dovolj, da se o tem govori samo v Ljubljani.

Kako pa direktorica Inštituta 8. marec odgovarja tistim, ki javno govorijo, da so si žrtve na neki način same krive in da je v ozadju vsesplošna gonja proti moškim? »Vsak poseg v osebni prostor, ki človeka navdaja z nelagodjem in neprijetnimi občutki, je nadlegovanje, tukaj vsak ve zase. Pomembna naloga ljudi, ki o tem govorijo, pa mora biti poudarjanje, da ne gre za gibanje žensk proti moškim, temveč za gibanje, ki se bori proti nesprejemljivim družbenim praksam, ne glede na to, kateremu spolu se dogajajo in zakaj. Vse skupaj je treba postaviti v okvir širšega družbenega boja.«