Kako bomo živeli čez deset let?
»Vse je usmerjeno k prodaji kvadratnega metra, ne pa k načrtovanju skupnih prostorov in kolektivnega bivanja.«
Odpri galerijo
Dostop do bivalnega okolja postaja prej privilegij kot temeljna človekova pravica. FOTO: Jure Eržen
Kako danes misliti kolektivno gradnjo in bivanje? Kako združiti izkušnje iz preteklosti s sodobnimi? Kako razviti nove modele bivanja, ki bodo temeljili na solidarnosti in dostopni ceni trajnostne stanovanjske gradnje za vse?
To je nekaj vprašanj, ob katerih bodo še jutri razmišljali sodelujoči iz Italije, Avstrije, Francije, Nemčije in Slovenije v okviru projekta Kolektivno bivanje: nove iniciative. Mednarodna konferenca o kolektivnem bivanju, urbanizmu in arhitekturi se je v Ljubljani začela danes in se bo s simpoziji, pogovori in razstavo v mestnem muzeju končala jutri zvečer, ko jo bo zaokrožil Kino med bloki v organizaciji iniciative Skupaj na ploščad! iz soseske Ruski car.
»Vse je usmerjeno k prodaji kvadratnega metra, ne pa k načrtovanju skupnih prostorov in kolektivnega bivanja,« današnje razmere opisuje dr. Boštjan Bugarič, arhitekt in koordinator projekta. »V Sloveniji je še ta razlika, da je kar približno 90 odstotkov stanovanj lastniških. Prav zato smo na konferenco povabili predstavnike iz drugih držav z drugačnimi praksami, ker lahko morda tako pride do preskoka,« razmišlja sogovornik.
Medtem ko se je v 20. stoletju tudi pri nas razvila močna tradicija kolektivne stanovanjske gradnje, je danes ta pogosto degradirana in zanemarjena, dostop do bivalnega okolja pa postaja prej privilegij kot temeljna človekova pravica, ugotavljajo snovalci projekta, ki ga financira Francosko-nemški kulturni sklad in ga organizirajo v sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji in Goethejevim inštitutom Ljubljana. Bugarič kot posledico navede številne na rob odrinjene ljudi, ki ne morejo do stanovanja ali pa je to zanje postalo breme. Da je stanje v državah Evropske unije alarmantno, kaže tudi zadnje poročilo o stanovanjski izključenosti, ki so ga pripravili v Feantsi, federaciji nacionalnih organizacij, ki delujejo na področju brezdomstva. Število brezdomcev se povečuje, slabšajo se stanovanjske okoliščine revnejših gospodinjstev, med katerimi je vse več mladih, povečuje se tudi število deložacij, stanovanjski stroški so vse večje breme, predvsem za revnejša gospodinjstva. Pri ljubljanskem stanovanjskem skladu ugotavljajo, da približno tretjina najemnikov občinskih stanovanj ne poravnava redno stroškov.
»Kapital je tisti, ki narekuje trg in zaslužek, in ta tako imenovani investitorski urbanizem spreminja stroko v svoje orodje. Stroka je v to ujeta in postaja pravzaprav podaljšana roka kapitala,« pravi Bugarič. »To je treba spremeniti in tudi zato je bila konferenca prvi dan na fakulteti za arhitekturo, ker je o tem treba izobraževati.« Namen mednarodnega srečanja je tako po njegovih besedah predvsem razmisliti o kolektivni gradnji in bivanju, izmenjati znanje in izkušnje ter na mednarodni ravni povezati različne pobude in prakse kolektivnih oblik bivanja, kot so med drugim stanovanjske zadruge. »Pri tem je pomembno zlasti vprašanje, ali se bomo še naprej ukvarjali z ozkopolitičnimi oziroma strankarskimi problemi ali pa se bomo začeli ukvarjati z dejanskimi problemi, kot je, kako bomo živeli čez deset let.«
Simpozij Kolektivni prostori solidarnosti bo jutrišnji uvod v zadnji dan konference, ki se bo odvila v mestnem muzeju. Med drugim bo arhitektka Gabu Heindl govorila o tako imenovanem rdečem Dunaju, Alenka Korenjak iz društva Prostorož o prenovi javnih prostorov v stanovanjskih soseskah, tudi na primeru Savskega naselja, in Rémi Buscot iz Pariza o državljanskih praksah v predmestnih soseskah. Na vprašanje, kaj je kolektivna stanovanjska gradnja, bo odgovarjala razstava študentov ljubljanske fakultete za arhitekturo, postavljena na dvorišču muzeja, v okviru konference pa se bodo predstavile še zadruge in različni kolektivi, med njimi ljubljanski Zadrugator.
To je nekaj vprašanj, ob katerih bodo še jutri razmišljali sodelujoči iz Italije, Avstrije, Francije, Nemčije in Slovenije v okviru projekta Kolektivno bivanje: nove iniciative. Mednarodna konferenca o kolektivnem bivanju, urbanizmu in arhitekturi se je v Ljubljani začela danes in se bo s simpoziji, pogovori in razstavo v mestnem muzeju končala jutri zvečer, ko jo bo zaokrožil Kino med bloki v organizaciji iniciative Skupaj na ploščad! iz soseske Ruski car.
»Vse je usmerjeno k prodaji kvadratnega metra, ne pa k načrtovanju skupnih prostorov in kolektivnega bivanja,« današnje razmere opisuje dr. Boštjan Bugarič, arhitekt in koordinator projekta. »V Sloveniji je še ta razlika, da je kar približno 90 odstotkov stanovanj lastniških. Prav zato smo na konferenco povabili predstavnike iz drugih držav z drugačnimi praksami, ker lahko morda tako pride do preskoka,« razmišlja sogovornik.
Ni pravica, ampak privilegij
Medtem ko se je v 20. stoletju tudi pri nas razvila močna tradicija kolektivne stanovanjske gradnje, je danes ta pogosto degradirana in zanemarjena, dostop do bivalnega okolja pa postaja prej privilegij kot temeljna človekova pravica, ugotavljajo snovalci projekta, ki ga financira Francosko-nemški kulturni sklad in ga organizirajo v sodelovanju s Francoskim inštitutom v Sloveniji in Goethejevim inštitutom Ljubljana. Bugarič kot posledico navede številne na rob odrinjene ljudi, ki ne morejo do stanovanja ali pa je to zanje postalo breme. Da je stanje v državah Evropske unije alarmantno, kaže tudi zadnje poročilo o stanovanjski izključenosti, ki so ga pripravili v Feantsi, federaciji nacionalnih organizacij, ki delujejo na področju brezdomstva. Število brezdomcev se povečuje, slabšajo se stanovanjske okoliščine revnejših gospodinjstev, med katerimi je vse več mladih, povečuje se tudi število deložacij, stanovanjski stroški so vse večje breme, predvsem za revnejša gospodinjstva. Pri ljubljanskem stanovanjskem skladu ugotavljajo, da približno tretjina najemnikov občinskih stanovanj ne poravnava redno stroškov.
Izmenjava znanj
»Kapital je tisti, ki narekuje trg in zaslužek, in ta tako imenovani investitorski urbanizem spreminja stroko v svoje orodje. Stroka je v to ujeta in postaja pravzaprav podaljšana roka kapitala,« pravi Bugarič. »To je treba spremeniti in tudi zato je bila konferenca prvi dan na fakulteti za arhitekturo, ker je o tem treba izobraževati.« Namen mednarodnega srečanja je tako po njegovih besedah predvsem razmisliti o kolektivni gradnji in bivanju, izmenjati znanje in izkušnje ter na mednarodni ravni povezati različne pobude in prakse kolektivnih oblik bivanja, kot so med drugim stanovanjske zadruge. »Pri tem je pomembno zlasti vprašanje, ali se bomo še naprej ukvarjali z ozkopolitičnimi oziroma strankarskimi problemi ali pa se bomo začeli ukvarjati z dejanskimi problemi, kot je, kako bomo živeli čez deset let.«
Simpozij Kolektivni prostori solidarnosti bo jutrišnji uvod v zadnji dan konference, ki se bo odvila v mestnem muzeju. Med drugim bo arhitektka Gabu Heindl govorila o tako imenovanem rdečem Dunaju, Alenka Korenjak iz društva Prostorož o prenovi javnih prostorov v stanovanjskih soseskah, tudi na primeru Savskega naselja, in Rémi Buscot iz Pariza o državljanskih praksah v predmestnih soseskah. Na vprašanje, kaj je kolektivna stanovanjska gradnja, bo odgovarjala razstava študentov ljubljanske fakultete za arhitekturo, postavljena na dvorišču muzeja, v okviru konference pa se bodo predstavile še zadruge in različni kolektivi, med njimi ljubljanski Zadrugator.
