Največ jih je brez dela po 50. letu, številni službo iščejo že skoraj dve leti
Petina med brezposelnimi v glavnem mestu ima visokošolsko izobrazbo, povečuje se dolgotrajna brezposelnost.
Odpri galerijo
Iskanje zaposlitve Ljubljana,18. 06. 2013 Foto Ljubo Vukelič/delo
»Ker gospodarstvo že dalj časa oživlja, narašča tudi povpraševanje po delavcih, zaposlenost se povečuje, manjši je tudi priliv brezposelnih. Manj je presežkov, manj je stečajev, prav tako se manjša priliv ljudi zaradi prenehanja zaposlitve za določen čas.«
Tako na zavodu za zaposlovanje ocenjujejo razmere v glavnem mestu, pri čemer izpostavljajo naslednji podatek: konec maja je bilo v uradno evidenco brezposelnih v Ljubljani vpisanih 12.048 ljudi, leto pred tem približno tisoč več. Podobno pravijo tudi za razmere v državi: maja je bilo skoraj 11.000 manj brezposelnih kot pred letom dni. Toda čeprav so razmere, kot pravijo, že dalj časa oživljene in se zaposlenost povečuje, odliv iz evidence brezposelnih zadnjih nekaj let ostaja v grobem na podobni ravni. Aprila letos je bilo z zavoda zaradi različnih razlogov odjavljenih nekaj več kot pet tisoč ljudi, v istem mesecu pred letom dni celo skoraj dvakrat več, še leto pred tem nekaj več kot deset tisoč ljudi.
Največji delež med trenutno brezposelnimi v Ljubljani predstavljajo stari od 50 do 59 let, največja skupina takoj za njimi so tridesetletniki. Podatki o izobrazbi kažejo naslednje: največ, to je 27 odstotkov med njimi, jih ima srednjo strokovno ali srednjo splošno izobrazbo, sledijo tisti s končano osnovnošolsko, malo več kot petina vseh brezposelnih v Ljubljani ima visokošolsko izobrazbo.
In medtem ko se tudi v Ljubljani uradna brezposelnost znižuje, pa se povečuje število dolgotrajno brezposelnih. Aprila letos je bilo 32 odstotkov vseh prijavljenih v evidenco tistih, ki so bili brez dela »36 mesecev ali več«. Pred štirimi leti je bila takšnih petina vseh prijavljenih v evidenco. Konec maja so bili brezposelni v evidenco v povprečju prijavljeni leto in devet mesecev.
Razlogi, zakaj ljudje ostajajo v evidenci, so, kot pravijo pri zavodu, različni: »Omeniti je treba strukturno brezposelnost, se pravi, da delodajalci povprašujejo po poklicih, delovnih izkušnjah in znanjih, ki so drugačna, kot jih imajo brezposelni. Poleg tega so starejši, ljudje brez izobrazbe in tisti z zdravstvenimi ovirami manj zanimivi za delodajalce.« Kdo pa je v glavnem mestu zanje »zanimiv«? Na zavodu odgovarjajo, da so letos največ povpraševali po zidarjih, tesarjih, čistilcih, strežnikih, gospodinjskih pomočnikih in delavcih za preprosta dela.
Na vprašanje, ali redno spremljanje in poročanje o stanju na trgu dela kaže na to, da si država prizadeva za polno zaposlenost, pa pri zavodu za zaposlovanje odgovarjajo: »Z izvajanjem svoje dejavnosti zavod teži k temu, da bi bila brezposelnost čim nižja in da bi z ukrepi aktivne politike zaposlovanja čim bolj zmanjšali razkorak med ponudbo in povpraševanjem, je pa dejstvo, da je gibanje brezposelnosti odvisno od razmer v gospodarstvu.«
Da pa cilj aktivne politike zaposlovanja, kjer se odgovornost za brezposelnost iz sistemskih procesov premešča na posameznika, ni zvišanje stopnje zaposlenosti, opozarja Primož Krašovec v članku, objavljenem leta 2016 v znanstveni reviji Andragoška spoznanja. Cilj, kot poudarja sociolog in profesor na filozofski fakulteti, je namreč narediti brezposelnost znova ekonomsko funkcionalno s povečevanjem eksistenčne odvisnosti in strukturne prisile posameznikov k mezdnemu delu, uvajanjem prisilnega dela za brezposelne in spreminjanjem brezposelnih v dejansko rezervno armado delovne sile, ki pomeni konkurenčni pritisk na že zaposlene.
Tako na zavodu za zaposlovanje ocenjujejo razmere v glavnem mestu, pri čemer izpostavljajo naslednji podatek: konec maja je bilo v uradno evidenco brezposelnih v Ljubljani vpisanih 12.048 ljudi, leto pred tem približno tisoč več. Podobno pravijo tudi za razmere v državi: maja je bilo skoraj 11.000 manj brezposelnih kot pred letom dni. Toda čeprav so razmere, kot pravijo, že dalj časa oživljene in se zaposlenost povečuje, odliv iz evidence brezposelnih zadnjih nekaj let ostaja v grobem na podobni ravni. Aprila letos je bilo z zavoda zaradi različnih razlogov odjavljenih nekaj več kot pet tisoč ljudi, v istem mesecu pred letom dni celo skoraj dvakrat več, še leto pred tem nekaj več kot deset tisoč ljudi.
Največji delež med trenutno brezposelnimi v Ljubljani predstavljajo stari od 50 do 59 let, največja skupina takoj za njimi so tridesetletniki. Podatki o izobrazbi kažejo naslednje: največ, to je 27 odstotkov med njimi, jih ima srednjo strokovno ali srednjo splošno izobrazbo, sledijo tisti s končano osnovnošolsko, malo več kot petina vseh brezposelnih v Ljubljani ima visokošolsko izobrazbo.
Laura Orel iz Delavske svetovalnice o tistih, ki še ohranjajo zaposlitev:»Vse prevečkrat ugotavljamo, da je sistem – pomanjkanje ustreznih normativov in standardov dela, tam kjer so, pa njihovo neupoštevanje in posledično prevelik obseg dela, neenakomerno razporejen delovni čas, prekomerno nadurno delo, zahteve po hitrosti, učinkovitosti – naravnan tako, da v določenih dejavnostih in poklicih, sploh ni poskrbljeno za zdravje na delovnem mestu in posledično za splošno zdravje. Zgroženo opažamo prav nasprotno: da marsikateri sistem podjetja producira invalide. Delavec pri 50-tih se tako znajde v nemogoči situaciji: zaradi invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali dolgotrajne kronične bolezni, pogosto izgubi zaposlitev, za drugo delo pa je – ker trg dela preferira mlajše zaposlene in zdrave – prestar in preveč iztrošen, da bi bil še zanimiv in zaposljiv ter tako zaradi svoje pretekle 'pridnosti', ki ga je stala zdravja, nenadoma postane socialni problem.«
In medtem ko se tudi v Ljubljani uradna brezposelnost znižuje, pa se povečuje število dolgotrajno brezposelnih. Aprila letos je bilo 32 odstotkov vseh prijavljenih v evidenco tistih, ki so bili brez dela »36 mesecev ali več«. Pred štirimi leti je bila takšnih petina vseh prijavljenih v evidenco. Konec maja so bili brezposelni v evidenco v povprečju prijavljeni leto in devet mesecev.
Strukturna prisila
Razlogi, zakaj ljudje ostajajo v evidenci, so, kot pravijo pri zavodu, različni: »Omeniti je treba strukturno brezposelnost, se pravi, da delodajalci povprašujejo po poklicih, delovnih izkušnjah in znanjih, ki so drugačna, kot jih imajo brezposelni. Poleg tega so starejši, ljudje brez izobrazbe in tisti z zdravstvenimi ovirami manj zanimivi za delodajalce.« Kdo pa je v glavnem mestu zanje »zanimiv«? Na zavodu odgovarjajo, da so letos največ povpraševali po zidarjih, tesarjih, čistilcih, strežnikih, gospodinjskih pomočnikih in delavcih za preprosta dela.
Na vprašanje, ali redno spremljanje in poročanje o stanju na trgu dela kaže na to, da si država prizadeva za polno zaposlenost, pa pri zavodu za zaposlovanje odgovarjajo: »Z izvajanjem svoje dejavnosti zavod teži k temu, da bi bila brezposelnost čim nižja in da bi z ukrepi aktivne politike zaposlovanja čim bolj zmanjšali razkorak med ponudbo in povpraševanjem, je pa dejstvo, da je gibanje brezposelnosti odvisno od razmer v gospodarstvu.«
Da pa cilj aktivne politike zaposlovanja, kjer se odgovornost za brezposelnost iz sistemskih procesov premešča na posameznika, ni zvišanje stopnje zaposlenosti, opozarja Primož Krašovec v članku, objavljenem leta 2016 v znanstveni reviji Andragoška spoznanja. Cilj, kot poudarja sociolog in profesor na filozofski fakulteti, je namreč narediti brezposelnost znova ekonomsko funkcionalno s povečevanjem eksistenčne odvisnosti in strukturne prisile posameznikov k mezdnemu delu, uvajanjem prisilnega dela za brezposelne in spreminjanjem brezposelnih v dejansko rezervno armado delovne sile, ki pomeni konkurenčni pritisk na že zaposlene.
