»Odprte scene so odgovor na odnos družbe do socialno izključenih ljudi«

Intervju Dr. Ines Kvaternik, razvojno-raziskovalna sodelavka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, na koprski območni enoti
Fotografija: Dr. Ines Kvaternik: Skoraj vsa mesta, ki imajo varno sobo, so se v preteklosti srečevala z odprtimi scenami. FOTO: Uroš Hočevar
Odpri galerijo
Dr. Ines Kvaternik: Skoraj vsa mesta, ki imajo varno sobo, so se v preteklosti srečevala z odprtimi scenami. FOTO: Uroš Hočevar

Potem ko so prebivalci blokov na Kotnikovi občino in pristojne službe dolgo časa opozarjali na težave, ki jih imajo zaradi zadrževanja zasvojencev pred in med njihovimi bloki, so na lastno pest organizirali varnostno službo. Zasvojenci so odšli, a odprta scena v Ljubljani še naprej predstavlja težavo tako za meščanke in meščane kot tudi za strokovnjake, ki se ne morejo zediniti, kako naprej. Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da je nujna vzpostavitev varne sobe za injiciranje prepovedanih drog, vendar so tudi tukaj nestrinjanja. Dr. Ines Kvaternik, ki pokriva področje zelo tvegane uporabe prepovedanih drog in zmanjševanja škode, se strinja, da je varna soba nujna, hkrati pa poudarja, da samo z enim ukrepom težava ne bo rešena.


Zadnje čase se zdi, da je problematika odprte scene v mestu vse večja. Stanovalci Kotnikove so na koncu z močmi in potrpljenjem, zasvojenci si injicirajo droge na javnih mestih, prosjačijo v stanovanjskih naseljih, tudi nadlegujejo meščane in meščanke, ki se ne počutijo varne. Se samo zdi, ali je tega danes več kot včasih? Kaj se je zgodilo, da zasvojence na ulicah kar naenkrat vsi opažamo, čeprav težava nikakor ni nova?


Najprej poskušajmo definirati odprto sceno. Ponavadi je to prostor ob železniških postajah, v parkih, na parkiriščih in podobno, kjer se zadržujejo uporabniki drog, ki pred očmi javnosti uporabljajo, kupujejo in prodajajo prepovedane droge. Na Metelkovi se srečujejo uporabniki drog, ki prihajajo v program zdravljenja, preprodajalci pa tudi mlajše skupine začetnikov in občasnih uporabnikov drog, mimoidoči in člani skupnosti. Gre za stičišče različnih skupin. Poudarjam, da problem odprtih scen niso uživalci drog in prepovedane droge, temveč so odprte scene odgovor na to, kako se družba spoprijema s socialno izključenimi ljudmi in kakšen odnos vzpostavlja do njih. Ne preseneča me, da se srečujemo s temi scenami, me pa žalosti. Prevladujoče mnenje, da je uporaba drog vzrok za nastanek odprtih scen, je zgrešeno. Osnovni vzrok je socialna izključenost nekaterih družbenih skupin.


Kako pa v mestu sploh nastanejo odprte scene?


Odprte scene se pojavijo takrat, ko se družba ne odzove pravočasno na pojav razširjenosti uporabe nekaterih drog, na potrebe njihovih uporabnikov in na poslabšanje splošnega socialno-ekonomskega položaja, ki najprej prizadene najranljivejše skupine. V Sloveniji so, po mojem mnenju, odprte scene rezultat neodzivanja odločevalcev na potrebe problematičnih uporabnikov drog, lokalne skupnosti in programov pomoči. To je pojav, ki smo mu pri nas priča že nekaj let. Ne zgolj v Ljubljani, tudi v Kopru, Celju in sporadično tudi v drugih delih naše države. Do pred kratkim bi se naša država lahko pohvalila z učinkovito politiko na področju drog, učinkovitimi odzivi na področju zdravljenja, zmanjševanja škode in socialne rehabilitacije. V Sloveniji smo vzpostavili prvi program zamenjave igel že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.


To je bilo za tiste čase najbrž zelo napredno.


Res je, saj so takrat države zahodne Evrope, ki so se začele ukvarjati z odprtimi scenami, šele vzpostavljale te programe. Skoraj sočasno, morda pet let kasneje, smo takšne programe razvili tudi pri nas. Leta 1991 je bil vzpostavljen prvi program zamenjave sterilnega pribora, leta 1995 pa prvi substitucijski program. S tem smo zajezili pojav odprtih scen, hkrati pa preprečili širjenje okužb s krvjo prenosljivih virusov in drugih okužb, zmanjšali smrtnost med uporabniki drog ...


Kaj se je potem zgodilo?


Zaspali smo. Mesta, kot so Amsterdam, Frankfurt, Lizbona, Zürich in tudi Dunaj, so razvijala nove programe, s katerimi so se prilagajala potrebam uporabnikov drog in skupnosti. Na primer varne sobe, heroin na recept, stanovanjske skupine, zavetišča za brezdomne uporabnike drog, substitucijske programe v mobilnih enotah. Ni nam uspelo doseči konsenza za vzpostavitev varnih sob, zdravstvo ni dalo iniciative za razvoj programa heroin na recept, ni bilo posluha nekaterih občin za vzpostavitev dnevnih centrov za uporabnike drog, razen enega v Ljubljani, ni nam uspelo vzpostaviti zavetišč za brezdomne uporabnike drog, nimamo obravnav v skupnosti za posameznike, ki so v terapevtskih skupinah, komunah ali v zaporu opustili uživanje drog, premalo je programov spodbujanja zaposlovanja in socialne integracije.


Kaj pa smo počeli? Vsi vpleteni govorijo o tem, da naredijo vse, kar je v njihovi moči. Občina govori o 600.000 evrih, ki jih vsako leto nameni za programe, vsak ima svojo zgodbo, ki je najbrž celo resnična. A vendarle: zakaj morajo, če vsi naredijo vse, kar je v njihovi moči, stanovalci na Kotnikovi na lastno pest najeti varnostnika?


S finančnimi sredstvi, ki jih vlagamo v to področje, se lahko vzdržuje le to, kar imamo. Zgodovinsko gledano smo do leta 2004, ko smo imeli vladni Urad RS za droge, razvijali programe. Z ukinitvijo omenjene institucije in razpršitvijo problematike prepovedanih drog med različna resorna ministrstva, ki jih koordinira ministrstvo za zdravje, pa se zdi, da ni več prave komunikacije med ključnimi deležniki na področju drog. V tem času je zamrlo tudi delovanje lokalnih akcijskih skupin. Lokalnih strategij reševanja te problematike ni ali pa niso usklajene z nacionalnimi usmeritvami in priporočili.


To se zdaj dogaja pri razpravi o primernosti oziroma neprimernosti varne sobe. Mnenja so tu več kot očitno različna. Kakšno je vaše?


Potrebe zelo tveganih injicirajočih uporabnikov drog so že leta 2004 pokazale, da je vsaj v Ljubljani nujno vzpostaviti varno sobo za injiciranje drog. Na to so opozarjali strokovni delavci društva Stigma, raziskava o potrebah po novih programih pomoči, ki jo je izvedla fakulteta za socialno delo, pa je to potrdila. Sledil je projekt o stroškovni učinkovitosti omenjenega programa, ki smo ga izvajali na NIJZ v sodelovanju s programi zmanjševanja škode in dopolnitev kazenskega zakonika.

Formalnopravno ni nobenih zadržkov, da omenjeni program ne bi bil vzpostavljen. Zakonodaja omogoča uporabo drog v prostorih pod nadzorom javnega zdravstva. Sprašujem se, zakaj odločevalci zakonodaje ne upoštevajo. Varna soba se je pokazala za učinkovit program dobre prakse, ki ga priporoča tudi Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami. V Evropi je v skoraj 40 mestih več kot 60 varnih sob. Program je učinkovit v doseganju najranljivejše skupine uporabnikov drog, v zmanjšanju zdravstvenih težav uporabnikov, preprečevanju okužb s krvjo prenosljivih virusov in drugih bakterijskih okužb ter zmanjševanju vidnega uživanja drog v skupnosti in nelagodja, povezanega s tem. V varni sobi lahko kontinuirano poteka učenje varnejše uporabe drog, ravnanja z uporabljenim infektivnim materialom za injiciranje in usmerjanje uporabnikov na zdravljenje. Če bi pravočasno odgovorili na pojav manjše skupine uporabnikov drog in to naredili kot dopolnilno storitev dnevnega centra, zdaj gotovo ne bi imeli tako velikih težav z uporabo drog v skupnosti.


Na težavo glasno opozarjajo tudi z AKC Metelkova, kjer zasvojenci in preprodajalci med sabo skoraj vsak dan fizično obračunavajo in si grozijo. Opozarjajo, da je socialna politika na področju zmanjševanja škode in zdravljenja zasvojenosti neučinkovita in zastarela ter da ne odgovarja na izzive.


Ne gre za vprašanje zastarelosti politike na področju drog, ampak za prenašanje te politike v prakso. Vsi programi pomoči na področju drog od nizkopražnih do visokopražnih in zdravstvenih so dobri. V njih so zaposleni usposobljeni strokovnjaki različnih profilov. A je teh programov premalo in ne razvijamo novih. Zaposleni v programih zmanjševanja škode se srečujejo z izgorelostjo in ponekod se starajo skupaj z uporabniki. Veste, niso stigmatizirani samo uporabniki drog, temveč vsi, ki se ukvarjamo s tem področjem. Danes težko dobiš mladega človeka, ki bi se zaposlil v programu zmanjševanja škode za delo z injicirajočimi uživalci drog.


Zakaj?


Zaradi stigme, strahu pred neznanim, predsodkov … Poglejte, ministrstvo za zdravje ter ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti koordinirata evropski projekt, s katerim se bo mreža programov zmanjševanja škode okrepila z novimi mobilnimi enotami in zaposlitvijo zdravstvenika v teh programih, a je imelo kar nekaj programov težave pri zaposlovanju ustreznega kadra. Na ravni vsakdanjega življenja se še vedno krešejo mnenja med liberalnim in represivnim pogledom na problematiko drog. Premalo je sodelovanja med zagovorniki ene ali druge paradigme. Mislim, da je dobro, da je pobuda za rešitev te problematike prišla od spodaj navzgor, iz skupnosti. Tako so se začeli reševati podobni primeri v Evropi. To je dobro izhodišče za razpravo med različnimi strokami, ki pa morajo osebna stališča in moralne predsodke pustiti ob strani in se s konkretnimi ukrepi ukvarjati z reševanjem položaja. Samo z zapiranjem prostorov, kjer se združujejo uporabniki drog ali druge družbeno ranljive skupine, se bo pojav odprte scene preselil iz ene soseske v drugo.

Dr. Ines Kvaternik: Zagotovo je en substitucijski program za celotno območje Mestne občine Ljubljana premalo. FOTO: Uroš Hočevar
Dr. Ines Kvaternik: Zagotovo je en substitucijski program za celotno območje Mestne občine Ljubljana premalo. FOTO: Uroš Hočevar


Kakšne so torej prakse iz tujine?


Skoraj vsa mesta, ki imajo varno sobo, so se v preteklosti srečevala z odprtimi scenami. Pojavljale so se v začetku sedemdesetih do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in so bile po obsegu precej večje od teh, s katerimi se ukvarjamo v Sloveniji. Vsa ta mesta so pripravila skupnostne strategije, ki so temeljile na sodelovanju različnih strok, predvsem policije in socialnega dela. V začetku so se povsod srečevali s konfliktom med liberalno in restriktivno politiko. Cilj teh mest ni bil umakniti ljudi izpred naših oči, ampak sožitje in sobivanje različnih ciljnih skupin prebivalstva v javnem okolju z ukrepi aktivnega vključevanja ranljivih skupin v skupnost ter s politiko nične tolerance do javnih nemirov. To pomeni, da se preprodaja kaznuje, a ne zgolj z globo, temveč z edukacijo, vključevanjem in spreminjanjem vedenja uporabnika. To je nekaj, kar se da naučiti.

Če pogledamo na primer Lizbono, kjer je bila rešitev dekriminalizacija z alternativnim kaznovanjem. Lizbona se je po padcu salazaristične diktature, po letu 1974, srečala s tremi odprtimi scenami, ki so se imenovale supermarketi. Casal Ventoso, eden od teh, je imel približno pet tisoč obiskovalcev na dan, ki so javno uporabljali in preprodajali droge. Dva tisoč ljudi je tam prebivalo in celotne družine so se ukvarjale s preprodajo drog. Mesto je spremenilo politiko na področju drog iz restriktivne v javnozdravstveno in dekriminaliziralo uporabo drog tako, da je omogočilo uporabnikom posedovanje odmerkov za osebno uporabo za deset dni ter vzpostavilo sistem, ki temelji na upravnih sankcijah. Za skupino najbolj problematičnih uporabnikov drog so uvedli celo ukrep obveznega zdravljenja. Sistem takšne uporabnike usmerja na zdravljenje, v primeru kršenja zakonodaje pa se uvajajo ukrepi alternativnega kaznovanja z učenjem vedenja, ki bo omogočalo sobivanje v skupnosti. Gre za sistem celostne obravnave uporabnikov drog, ki ne postavlja pogojev, kot na primer abstinenca, za vstop v programe.


In kako je v Lizboni danes, trideset, štirideset let kasneje?


Še vedno se lahko pohvalijo z učinkovito politiko na področju drog. Večjih odprtih scen ni, ko pa se pojavijo, sproti rešujejo problematiko. Nad omenjenim pojavom bedi policija, ki lahko uporabnike usmerja v omenjeni sistem obravnave. V večjih turističnih naseljih ni več vidnega uživanja drog, na obrobju pa se tudi Lizbona, tako kot druga večja mesta, s tem še vedno občasno srečuje.


Zakaj se ne bi usmerili na obrobje, zakaj bi vztrajali v središču mesta?


Ker bi s tem poglabljali stigmatizacijo in socialno izključenost te družbene skupine. Ustvariti je treba razmere za sobivanje, saj ima vsak človek pravico do zadrževanja na javnih mestih. Vsi smo člani te družbe, čeprav počnemo nekaj, kar je za to družbo in kulturo nesprejemljivo. A dejstvo je, da uporaba drog pri večini povzroča nelagodje, zato je treba zavzeti načelo ničelne tolerance do povzročanja nelagodja v skupnosti – preprodaje drog, uriniranja in injiciranja na javnih mestih. V Zürichu so na primer vzpostavili posebno službo, ki je zagotavljala varnost, intervencijo in preventivo z namenom zagotavljanja sobivanja različnih skupin prebivalstva. Njihovo osnovno vodilo ni bilo usmerjeno proti posameznikom, ki so bili »problematični«, ampak v njihovo vedenje in ravnanje. Cilj te službe ni bilo dodatno izključevanje omenjenih skupin, temveč učenje sprejemljivejšega vedenja.

Če jih pa že umaknemo na obrobje, moramo tja preseliti tudi vse podporne službe pomoči, torej povečati število navzočih terenskih delavcev, policistov, razpršiti substitucijske centre, zavetišča, drugo infrastrukturo in omogočiti brezplačni transfer iz mesta na obrobje in nazaj. Tako so v začetku rešili zadeve v Frankfurtu.


Večina ljudi je prepričanih, da se zasvojencev ne da »vzgojiti«.


To je težava. Sama delam na področju zmanjševanja škode že nekaj let. Na NIJZ, OE Koper, koordiniramo programe zmanjševanja škode, ki izvajajo storitev zamenjave sterilnega pribora za injiciranje. Tudi v sklopu programov smo leta ugotavljali, da uporabniki – kljub našim prizadevanjem – vračajo premalo uporabljenih injekcijskih igel. V zadnjih nekaj letih pa se je količina vrnjenega materiala občutno povečala. S spodbujanjem uporabnikov k spremembi vedenja v skupno dobro dosežemo veliko. In varna soba bi najprej poskrbela za zmanjšanje uporabe prepovedanih drog v okolju, manj bi bilo injiciranja in manj odvrženih injekcijski igel. Seveda pa daleč od tega, da bi samo varna soba odpravila težavo na Metelkovi, na Petkovškovem nabrežju ali na Kotnikovi.


Bi pomagalo, če bi centre za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od drog razpršili po mestu?


Zagotovo je en substitucijski program za celotno območje Mestne občine Ljubljana premalo. V programe zmanjševanja škode na območju Ljubljane je vključenih približno 700 različnih uporabnikov drog. Tudi v substitucijskem programu naj bi bilo registriranih približno enako število uporabnikov. Dopoldne je pred centrom lahko tudi od dvesto do tristo posameznikov, ki so prišli po terapijo. A tam niso zgolj tisti, ki obiskujejo program zdravljenja, ampak tudi tisti, ki prihajajo kupovat substitucijska in druga zdravila, preprodajalci in skupine mladih, ki eksperimentirajo z drogami, ter predstavniki drugih ranljivih skupin. Gre za prostor, združevanja omenjenih skupin, a tudi uporabe in preprodaje drog. Program bi bilo treba razpršiti na več lokacij po mestu, ga deliti v mobilnih enotah. Ni treba daleč po primere dobrih praks, lahko pogledamo že na Obalo, kjer imamo tri centre – v Izoli, Piranu in Kopru. Če bi imeli zgolj enega v Kopru, bi imeli tam prav tako večjo skupino uporabnikov in enake probleme.


Ljubljanski župan Zoran Janković je pozval k predlogom. Kakšen je vaš?


Občina bi morala sestaviti skupino strokovnjakov različnih strok. Ta skupina bi morala pripraviti dolgoročno strategijo reševanja te problematike, ki bi vključevala cilje, aktivnosti, ključne nosilce za izvedbo aktivnosti, roke in finančno strukturo. Reševanja bi se bilo treba lotiti celostno. Zgolj z enim ukrepom – na primer z varnostnikom – ne rešimo težave. Samo z varno sobo prav tako ne. Pred vzpostavitvijo novih ukrepov je treba oceniti dejansko stanje na terenu. Da se vidi, kaj se tam dogaja, katere skupine uporabnikov se tam zadržujejo, kaj uživajo, kaj potrebujejo in kaj potrebuje skupnost. Nato pa je treba priskrbeti dodatna finančna sredstva za izvajanje programov – tako za prostore kakor tudi za zaposlene. Brez strategije in vizije in brez tega, da vemo, kaj želimo doseči, ne bomo daleč prišli. Poudarila bi, da so tudi uporabniki drog občani te občine in imajo pravico do dostojnega življenja in uporabe javnih prostorov. Hkrati pa ne smemo dopustiti, da njihovo početje vpliva na kakovost bivanja drugih ljudi. Doseči moramo kompromis, simbiozo, sobivanje.

Komentarji: