Študenti opozarjajo na stiske, vlada jih poziva k večji odgovornosti

Ko je vlada konec oktobra prepovedala zbiranje v študentskih domovih, je spet − tako kot med spomladanskimi ukrepi za omejitev epidemije – spregledala stiske tamkajšnjih stanovalk in stanovalcev. »Očitno se iz prvega vala epidemije niso naučili ničesar,« so opozorili na Inštitutu 8. marec.

»Domov se ne morem vrniti. Na stalnem bivališču bi živel sam z očetom alkoholikom. Če se vrnem domov, bom verjetno že prvo noč spal na prostem.« To je zgolj eno od sporočil, ki so jih različnim organizacijam poslali stanovalci študentskih domov. »Sem študentka magistrskega programa, ki bi ji izselitev iz študentskega doma povzročila veliko socialno stisko. Na naslovu stalnega bivališča nimam potrebne infrastrukture za učenje, pisanje magistrske naloge, kot tudi ne za delo,« je opozorila še ena stanovalka.

Podobne pripovedi od 23. oktobra, ko je vlada sprejela odlok, po katerem je skladno z ukrepi zaradi epidemije spet prepovedala zbiranje ljudi v študentskih domovih, objavljajo na Inštitutu 8. marec. »Zaradi vladnih ukrepov so se na robu družbe spet znašle najranljivejše skupine. Odlok o zapiranju študentskih domov na cesto meče vse tiste, ki jim študentski domovi pomenijo edini odmik od nevzdržnih domačih razmer. Številne stiske študentov postajajo še bolj skrite,« opozarjajo na inštitutu.



In čeprav odlok predvideva izjeme, ki lahko še naprej bivajo v domovih, to so tisti, ki imajo tam prijavljeno stalno bivališče, študentske družine, tuji študenti in gostujoči profesorji, ki se zaradi sedanjih razmer ne morejo vrniti domov, na Inštitutu 8. marec opozarjajo na vse tiste, ki so jih pri tem spregledali. Sprašujejo se, kam bodo šli vsi tisti študenti, ki so bili v domovih v samoizolaciji, ker imajo doma rizične skupine, študenti, katerih delodajalci še vedno zahtevajo, da ostanejo na delovnem mestu, vsi tisti, ki nimajo stalnega bivališča v domovih in se zaradi izrednih, družinskih ali epidemioloških razmer ne morejo vrniti na naslov stalnega bivališča. »Ukrep vlade, da zapre študentske domove, ni dobro premišljen, za seboj spet pušča tiste, ki so v sedanjih okoliščinah najbolj ogroženi.«


 

Kaj pa univerza?

Zaprtje študentskih domov je »prav gotovo marsikoga močno prizadelo«, zato upajo, da bo seznam izjem, ki lahko kljub zaprtju še naprej bivajo v domovih, dodatno dopolnjen, so zapisali na Univerzi v Ljubljani. Ob tem so dodali, da Univerza v Ljubljani ne upravlja študentskih domov in zato nima pristojnosti.

V javnem zavodu Študentski dom Ljubljana ugotavljajo, da je v domovih v prestolnici trenutno ostalo nekaj več kot deset odstotkov od skupaj 7500 stanovalcev. Podoben odstotek so imeli tudi marca, ob prvem zaprtju študentskih domov. In medtem ko trdijo, da nikogar niso prisilno izselili, so od sprejetja odloka prejeli veliko prošenj za nadaljevanje bivanja zaradi boljših študijskih pogojev, opravljanja študijskih obveznosti, študentskega dela, rizičnih oseb na domačem naslovu ali težkih socialnih razmer. »Vse takšne in podobne težavne okoliščine pri naših stanovalcih obravnavamo individualno in jih poskušamo reševati sproti,« pravijo v Študentskem domu Ljubljana. »Bi si pa želeli v zvezi s tem sistemsko rešitev,« dodajajo.


 

Javno pismo ministrici

Da ne podpirajo sestavljanja odlokov, napisanih brez komunikacije s študenti in brez poznavanja dejanskega stanja, so v javnem pismu ministrici za šolstvo Simoni Kustec in predsedniku vlade Janezu Janši opozorili v študentskih svetih stanovalcev in krovni študentski organizaciji. Čeprav gre, kot pravijo podpisniki, za manjšino prebivalcev študentskih domov, jih »poleg zapostavljanja določenih skupin študentov, ki bivanje v domovih nujno potrebujejo, in pomanjkljivega spoštovanja pravice do začasnega bivališča« moti tudi, da je predlagana rešitev iz odloka za številne študente tudi epidemiološko manj učinkovita, kot bi lahko bila usklajena alternativa.

Opozarjajo, da so, ko so v svetu stanovalcev ljubljanskih študentskih domov oblast zaprosili za informacije glede zaprtja študentskih domov, prejeli zgolj poziv k večji odgovornosti študentov, relevantnih odgovorov pa ne. »Študenti smo pripravljeni sprejeti svoj del odgovornosti in se prilagoditi na razmere v času virusa. Na vas se obračamo s prošnjo, da tudi vi sprejmete svoj del odgovornosti z vzpostavljanjem ustrezne komunikacije, sodelovanja in upoštevanja naših predlogov,« so še pozvali vlado.
 

Poglabljanje razlik

Da oblast študente infantilizira, ko breme za njihove eksistenčne in socialne stiske nalaga na ramena staršev, poudarja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec. »V času prvega zaprtja javnega življenja je študentom pomagala z bornimi 150 evri: predpostavljala je, da imajo družine, ki jih bodo v času krize zaradi koronavirusa preživile. Pozabila je na študentske družine, študente, ki delajo, da pomagajo svojim staršem, študentke, ki delajo, da si lahko plačajo najemnino.«

Po njenem mnenju se zgodba, ko se študente spet meče iz študentskih domov, ponavlja. »Oblast predpostavlja, da imajo dom, kamor se študenti lahko in si želijo vrniti. Oblast je tako spet spregledala študente, ki v večjih mestih ostajajo zaradi dela, in študente, ki varnega doma nimajo. S tem jim jasno sporoča, da niso avtonomni člani naše družbe, da socialne pravice zanje ne veljajo,« opozarja Nika Kovač. »Odgovornost za preživetje s tem postavlja na ramena posameznika ter poglablja razlike med bogatimi in revnimi.«