Tovarne izžetih

Ne eni strani obubožan potrošnik, ki išče nizke cene, na drugi prekarna delavka, ki, na robu svojih zmogljivosti, omogoča to nizko ceno in hkrati visoke profite za kapital.
Fotografija: Ko pride na obisk najvišje vodstvo iz Nemčije, število prodajalk in prodajalcev podvojijo ali celo potrojijo, ko je predstava v dobre pol ure mimo, pa odvečne delavke za tisti dan odslovijo. Foto Igor Zaplatil
Odpri galerijo
Ko pride na obisk najvišje vodstvo iz Nemčije, število prodajalk in prodajalcev podvojijo ali celo potrojijo, ko je predstava v dobre pol ure mimo, pa odvečne delavke za tisti dan odslovijo. Foto Igor Zaplatil

Na spletnih straneh diskontnega trgovca te dni visi sporočilo: »Vsi kdaj sanjamo o boljšem svetu. V Lidlu Slovenija smo odločeni, da zgolj sanje niso dovolj. Zato v okviru naše trajnostne pobude Ustvarimo boljši svet vsak dan (so)ustvarjamo boljši jutri: v odnosu do zaposlenih, v skrbi za okolje, s pomočjo tistim, ki jo potrebujejo.« To je zgolj predstava za javnost, pravi Tjaša Kozole, ki je v Lidlu zaposlena deset let in je predsednica tamkajšnjega sindikata. »Resnica pa je, da nas vseskozi držijo v stalnem strahu, in to je vse. Kdorkoli si je kdaj na katerem od sestankov upal opozoriti na probleme, je takoj dobil črno piko pri nadrejenem. Od tam do zavoda pa je pot zelo kratka.«

Da bi začeli reševati probleme v podjetju, ki je del nemške diskontne verige in v Sloveniji zaposluje okoli 1800 ljudi, so pred dobrim letom ustanovili sindikat, najprej s tridesetimi člani. Štiri članice je vodstvo podjetja takoj premestilo, še eni niso podaljšali pogodbe o zaposlitvi. Toda v sindikatu so delali naprej, pravi Tjaša Kozole, ki je tudi poslovodkinja v eni od Lidlovih trgovin. Anketa, na katero je anonimno odgovorilo 160 zaposlenih, je pokazala na razširjene zdravstvene težave, povezane predvsem s hrbtenico in križem. Zaposleni so jih pripisali delovnim pogojem, pri tem so izpostavili previsok tempo dela in skrajšani delovni čas. Vsi prodajalci, med katerimi prevladujejo ženske, so namreč zaposleni za 30-urni delovnik. »Sprašujemo se, kaj bo to pomenilo za naše pokojnine,« pravi Tjaša Kozole, ki je trenutno na bolniški. Odkar je v zadnji oddaji Tednik na javni televiziji govorila o razmerah v Lidlu, se je v sindikat včlanilo štirinajst zaposlenih, ves čas dobiva tudi pisma podpore. Vodstvo podjetja ji je namreč kar prek televizije sporočilo, da ji poskuša vročiti izredno odpoved delovnega razmerja.
 

Nabiranje opominov


»Medtem ko pri drugih trgovcih dela tudi po sedem prodajalk na izmeno, smo tu štiri, največ pet,« pripoveduje Tjaša Kozole. Prodajalna se odpre ob osmi uri, delavke morajo biti tam dve uri prej – treba je napeči kruh, napolniti police, počistiti. »Biti moraš najmanj stoodstoten,« nadaljuje trgovka. »Obrniti je treba vsako jabolko in če pozabiš na list vpisati kljukico, da si to storil, je to hujša kršitev,« govori o sistemu, polnem pravil, ki pa se jih je nemogoče držati. »Ker nas je premalo, vsega, kar zahtevajo od nas, sploh ni mogoče fizično izpeljati. Oni pa vsako leto zvišujejo cilje in storilnost in hočejo še več in še hitreje.«
Skorajda ne pozna delavke, ki ne bi imela vsaj enega opomina. In to vodstvu pride prav. Ko je treba koga odpustiti, imajo za to podlago. Fluktuacija je zato visoka. Tistih, ki ne zmorejo, pravi, se znebijo, drugi odidejo sami. Samo lani so v Lidlu iskali 168 delavcev. Podatki zavoda za zaposlovanje kažejo, da so med letoma 2009 in 2019 povprečno na leto objavili 135 prostih delovnih mest.

»Premalo nas je, nenormalno se hiti in stalno si v strahu, da bo kaj narobe,« pripoveduje tudi petinpetdesetletna Ana, ki je kot prodajalka v Lidlu delala deset let. Njena zadnja plača je bila 1080 evrov bruto. »Naše plače so višje kot pri drugih trgovcih, toda to je desetkrat zaslužena plača. Pokonci nas drži dejstvo, da imamo proste dni. Po treh zaporednih dnevih dela se zjočeš, toda potem imaš prosti dan, odmisliš in greš dalje,« opisuje strategijo preživetja. Po poškodbi pri delu, ko si je natrgala vezi v rami, je šlo samo še navzdol. »Ko postaneš neuporaben, se te znebijo. Zavržejo te.« Potem ko so jo pred kratkim odpustili, zdaj pravico išče na sodišču.

»Prišlo je celo tako daleč, da če ima katera od delavk zdravstvene težave, jo druge gledamo po strani, češ, zaradi nje delo ne bo opravljeno,« priznava Tjaša Kozole. »Nekateri poslovodje štopajo prodajalke, koliko časa porabijo, da zložijo izdelke s palete. To sicer delajo na lastno pest, toda v to jih sili sistem v podjetju.« Poslovalnice leta, prodajalci meseca, vsi morajo biti najboljši, vsi se morajo truditi za še večjo produktivnost. Opomini, notranje revizije, stalni nadzor in premestitve so prav tako del diskontnega vsakdana. »Na enem od izobraževanj so nam pokazali, kako je treba iz počepa dvigovati težka bremena. Toda če bi tako zlagala sadje s palet, bi to delala tri ure, delo pa moram opraviti v eni.«
 

Vodstvo o dobrem počutju


Skupina Lidl, ki je del nemške diskontne korporacije v lasti skupine Schwarz, četrtega največjega diskontnega trgovca na svetu po prihodkih, je v Sloveniji prvih petnajst prodajaln z živili odprla leta 2007. Danes jih je po državi 60. Leta 2018 je družba ustvarila prihodke v višini skoraj 400 milijonov evrov, enajsto leto poslovanja pa so zaključili s čistim dobičkom v višini 10 in pol milijonov evrov. »V podjetju beležimo podpovprečno fluktuacijo, vseskozi pa krepimo svoje ekipe, saj podjetje še vedno beleži stalno rast in se naša prodajna mreža še vedno širi,« so zapisali v Lidlu, medtem ko se generalni direktor Gregor Kosi ni hotel odzvati prošnji za intervju.

»Za pozitivno počutje naših sodelavcev skrbimo z različnimi projekti,« v podjetju opisujejo svoje videnje delovne klime. Toda, ker je »včasih življenje lahko zapleteno«, so pred nekaj leti uvedli – brezplačno telefonsko psihološko svetovanje za zaposlene. Hkrati pravijo, da se zaposleni pri njih dobro počutijo. Več kot 80 odstotkov jih je v zadnji raziskavi povedalo, da so »zelo zadovoljni oziroma zadovoljni z zaposlitvijo«.

Tjaša Kozole se ob tem nasmehne. »Velikokrat sem rekla sodelavkam, naj povejo po resnici, ker če bomo v ankete vseskozi pisali, da je vse v redu, se ne bo nič spremenilo. Toda ne upajo, preveč jih je strah posledic.«
 

Kršitve po dolgem in počez


V Lidlu Slovenija so od leta 2012, odkar pri inšpektoratu za delo zbirajo podatke, opravili 39 inšpekcijskih nadzorov in ugotovili številne nepravilnosti. Samo v zadnjih treh letih so Lidlu izdali upravno odločbo in odredili, da mora vsem zaposlenim zagotoviti nadomestila za dan praznika in dela proste dneve. Izdali so jim plačilni nalog v višini 2000 evrov in še 500 evrov odgovorni osebi, ker inšpektorati niso prijavili nezgode pri delu. Prav tako so izdali več odločb zaradi nepravilnosti na področju varnosti in zdravja pri delu, glede zagotavljanja primernega delovnega okolja in preiskav škodljivosti delovnega okolja.

V Sindikat delavcev trgovine Slovenije je včlanjenih 70 Lidlovih delavcev, še dvajset jih je anonimnih članov, čeprav Lidl v Sloveniji zaposluje okoli 1800 ljudi. Foto Marko Feist
V Sindikat delavcev trgovine Slovenije je včlanjenih 70 Lidlovih delavcev, še dvajset jih je anonimnih članov, čeprav Lidl v Sloveniji zaposluje okoli 1800 ljudi. Foto Marko Feist


»Zakonodajo kršijo po dolgem in počez,« strne Ladislav Rožič iz Sindikata delavcev trgovine Slovenije, v katerega je včlanjenih 70 Lidlovih delavcev, še dvajset jih je anonimnih članov. Ko so se ta četrtek prvič sestali z vodstvom podjetja, so jih v sindikatu med drugim opozorili na nepravilno razporejanje delovnega časa, na pravico do malice in počitka, na previsoko storilnost. »Opozorili smo jih tudi, da za odpoved, ki grozi sindikalistki Tjaši Kozole, ni osnove in da vemo tudi za nove grožnje po zadnjih medijskih objavah, ko kličejo zaposlene, da morajo o podjetju govoriti lepo, sicer bodo to razumeli kot kršitev pogodbenih obveznosti,« pravi Rožič. »V vodstvu so nam rekli, da bodo vse proučili. Bomo videli, kaj bo iz tega.«
 

Črna knjiga


Več kot desetletje je od tistega, ko so v nemški sindikalni centrali Ver.di izdali tako imenovano Lidlovo črno knjigo Poceni na račun zaposlenih. V njej so zbrali grozljiva pričevanja delavk in delavcev. Pripovedujejo o stalnem nadzoru in pritiskih, opisujejo sistem, v katerem vsi nadzorujejo vse in v katerem je vse prešteto in izračunano do zadnje minute.



Da so se delovni pogoji od takrat malce izboljšali, pravi Eva Völpel iz sindikata Ver.di. To je povezano s pristopom Lidla k panožni kolektivni pogodbi, toda po njenem ostaja velika težava. »Medtem ko so v drugih diskontih vzpostavljeni sveti delavcev, jih v Lidlu skorajda ni, toda delavski sveti opravljajo pomembno vlogo pri obrambi pravic delavcev.« Eva Völpel pri tem opomni še na nekaj. »Štiri velika podjetja, med njimi Lidl in skupina Schwarz, imajo v Nemčiji monopol na prehranskem trgu. Tako vplivajo na to, kaj kupujemo in jemo, in pritiskajo tudi na proizvajalce in pridelovalce hrane.«
 

Tovarna invalidov


V Centru za družbeno raziskovanje Cedra spremljajo dogajanje v Lidlovih diskontih v Sloveniji in so se povezali s sindikalnim vodstvom. Raziskovalec Branko Bembič je prepričan, da so z anketo o zdravstvenem stanju med zaposlenimi »dregnili v samo jedro njihovega poslovnega modela«, ki svojo nizkocenovno strategijo gradi na izžemanju delavk in delavcev. »Toda medtem ko delavke izgubljajo zdravje zaradi dela v podjetju, se jih podjetje, ko ne morejo več delati, po hitrem postopku znebi, saj v tej tovarni invalidov ni prostora za invalide,« opozarja Bembič. Toda ker je hkrati večina delavk zaposlenih za krajši delovni čas, se jim ne šteje polna pokojninska doba. »To pomeni, da se zelo počasi premikajo proti pokojnini, hkrati pa je delo, ki ga opravljajo, tako intenzivno, da bodo obnemogle veliko prej. Tako se od pokojnine vsak dan oddaljujejo, namesto da bi se ji približevale.«

Na drugi strani pa je, kot pravi, multinacionalno podjetje s pomembnim vplivom na trg delovne sile, ki konkurenčno strategijo gradi na razmeroma nizkih plačah in izjemni fleksibilnosti. »Neenakost v moči med delom in kapitalom v prekarnem storitvenem sektorju je izredna in sindikati so trn v peti kapitalu, zato se jih poskušajo znebiti. Pri tem nimajo težkega dela. Delavke v diskontih so prostorsko ločene v majhne kolektive, ki jih je mogoče hitro razbiti že s prerazporejanjem iz trgovine v trgovino,« opozarja raziskovalec. »Lidl in ostali diskonti so najboljši odraz logike sodobnega kapitalizma. Ne eni strani imamo prekarnega, obubožanega potrošnika, ki išče nizke cene, na drugi pa prekarno delavko, ki na robu svojih zmogljivosti in za ceno svojega zdravja omogoča tako nizko ceno za potrošnika kot visoke profite za kapital.«
 

​Obisk


Medtem ko jih v eni trgovini od štiri do pet skrbi za kupce, blagajno, polnjenje polic, peko kruha in naročanje, njihovo število podvojijo ali celo potrojijo, ko pride na obisk najvišje vodstvo iz Nemčije. Da je vse zloščeno, najamejo čistilni servis, odvečno robo iz skladišča na hitro pretovorijo drugam. Prodajalkam v slušalke, ki jih morajo imeti obvezno nameščene v ušesih, dajejo navodila in jih opozarjajo na napake. Tisti dan še posebej zato, da bodo vodilni zadovoljni z videnim. Ko je predstava v dobre pol ure mimo, odvečne delavke za tisti dan odslovijo. Čeprav so prodajalke med obiskom pod dodatnim pritiskom, bo v naslednjih dneh še huje. Ker storilnost v času obiska pade, jo je treba nadoknaditi. To pomeni delati še več, čeprav se to že sicer zdi nemogoče.

Komentarji: