Tudi drevesa životarijo
Blanka Ravnjak in Jože Bavcon, Botanični vrt Univerze v Ljubljani: »Za mestno drevje zelo slabo skrbimo«.
Odpri galerijo
Jože Bavcon in Blanka Ravnjak vodita Botanični vrt Univerze v Ljubljani.
Ljubljana – Samo v glavnem mestu vsako leto iz različnih razlogov pade več sto dreves. Botanika Blanka Ravnjak in Jože Bavcon iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani pri tem opozarjata na nestrokovnost in nerazumevanje; drevesa, poudarjata, niso objekti, ampak živi organizmi.
Jože Bavcon: Zelo slabo skrbimo za drevje, seka se marsikaj. Pogosto je tako, da bi vsak, ki hoče v mestu kaj prenoviti, najraje posekal vsa drevesa, če ga pri tem ovirajo, ker je to najlažje. Nismo več prilagodljivi naravi, toda narava je kljub vsemu v mestu. Treba pa je vedeti, da se temperature v mestih povišujejo, prebivalstvo se stara, zato bi tako rekoč od enega do drugega urada potrebovali drevored.
Jože Bavcon: Tako je.
Blanka Ravnjak: Se je pa ob tem treba zavedati, da drevo v mestu ni isto kot drevo v gozdu. V mestu je treba gledati tudi na varnost, da se, denimo, ne zgodi zrušitev, zato je zanje treba skrbeti.
Jože Bavcon: To se žal pogosto dogaja. Je pa tako, da če se že zgodi poškodba, je rastlino bolje požagati kakor čakati, da bo sama padla. Drži pa tudi, da drevesa, ko ga enkrat posekaš, ne boš več videl v takšni obliki. In tega se velikokrat zavedajo prebivalci in so se zavedali, ko so posekali vrbe ob Trnovskem pristanu. Toda tam je bil problem, da niso bile ustrezno vzdrževane in zato je bilo vprašanje, koliko časa bi še zdržale. In največ napak se naredi z obrezovanjem.
Blanka Ravnjak: Vzdrževanje dreves je ključno, pri čemer se je treba zavedati, da to niso predmeti, ampak živi organizmi. Ko se jih sadi, se jih pogosto zabetonira ali pa obda z nepropustnimi plastmi, toda drevje potrebuje zrak, korenine pa potrebujejo prostor, da lahko rastejo. In v takšnem primeru bo drevo životarilo, ker tudi drevesa životarijo.
Jože Bavcon: Najbolje je iti po Sloveniji pozimi, ko lahko vidite, kako katastrofalno delamo z drevjem. Tako je v mestih in na vaseh. Včasih so jih tudi kmetje znali obrezati, danes pa to počne tako rekoč vsak, ki zna držati v roki motorko. Stroka je tu povsem izpuščena.
Jože Bavcon: V socializmu smo se naučili določenega reda, v mestih je, denimo, veljalo, da drevesa nisi smel posekati, tudi če je raslo na zasebnem zemljišču, če za to nisi imel dovoljenja od pristojne mestne službe. Ko smo se osamosvojili, pa smo lastnini priznali sveto pravico, ne glede na to, kaj se potem z njo počne.
Blanka Ravnjak: Tudi če je drevo na ulici in se bo komu zdelo, da mu meče na vrt senco, bo preprosto poklical gasilce in bodo drevo obžagali. Nihče se več ne ozira na to, ali se to sme ali ne, ali je dobro ali ni. In tako se pogosto dela škoda javnemu prostoru. Če živiš v mestu in imaš sosede, to ni več samo tvoja lastnina, ampak je treba gledati tudi na druge in skupnost kot celoto. Vsako mesto bi zato moralo imeti službo, ki bi se ukvarjala z drevjem, vodila njihovo evidenco in redno spremljala razmere na terenu, ne pa tako, da se na vsakih nekaj let zamenja koncesionar, ki pogosto ne ve, kaj se je pred tem naredilo. Problem je, da to dajemo v roke komur koli.
Jože Bavcon: V Ljubljani je to prevzela Snaga, ki vodi tudi evidenco dreves na javnih površinah. Ko sadijo večje nasade, nas vprašajo za mnenje. Na Slovenski, Gosposvetski in Dalmatinovi smo sodelovali pri izboru vrst dreves.
Jože Bavcon: Drugod po Sloveniji še tega ni, vse je prepuščeno stihiji. Za drevo v mestu je 60 let dolga doba, toda če je vzdrževano in pravilno posajeno, lahko tudi v mestu doseže sto let ali več. Odvisno od tega, koliko prostora mu omogočimo in če ga ne poškodujemo. Koreninski del je najbolj izpostavljen, ko se kaj prekopava. Je pa to najlažje skriti. Toda drevo, ki smo mu odrezali ali poškodovali večjo korenino, lahko čez tri ali pet let pade ob kakšni ujmi. In takšnih primerov je veliko.
Jože Bavcon: Vsak, ki prevzame gradbišče, napove, da jih bo upošteval, na koncu pa je narejeno povsem drugače.
Jože Bavcon: Če so dela v Ljubljani, greva pogledat, pokličeva in opozoriva, to počneva samoiniciativno. Sicer pa nadzora ni.
Blanka Ravnjak: Niti priporočil, kdaj jih je najbolj primerno saditi, pogosto ne upoštevajo. Toda tudi če jih ne, bi bilo treba biti previden pri vzdrževanju, saj je tudi rastlina v stresu. Ker pa jih razumemo kot objekte, se tega ne zavedamo.
Jože Bavcon: Imajo. Na Slovenski smo naredili kanale, ki jih niso zabetonirali, čeprav so to sprva nameravali. Če bi jih, rastline ne bi imele prostora. Ker so tam hoteli imeti manjša drevesa, smo izbrali mali jesen, ki je prilagojen na bolj sušne razmere in vročino. In še medonosna vrsta je.
Blanka Ravnjak: Za Ljubljano bi rekla, da se pri večjih nasaditvah upošteva stroka, manjkajo pa drevesnice, v katerih bi sami gojili vrste.
Jože Bavcon: Tudi te smo ukinili po osamosvojitvi. Za to je skrbela Rast, ki je ni več, KPL smo privatizirali in so ukinili zeleni program. Tega ima zdaj Snaga, toda vse bo treba ustvariti na novo. Bi pa morali sami proizvajati vrste, saj bi potem bile najbolj prilagojene. Zdaj drevesa uvažamo iz Nizozemske, toda tamkajšnje podnebje je povsem drugačno, kot je tukajšnje.
Jože Bavcon: Da, tudi zato, ker je dobro delovalo. Je pa tako, da to ne zadeva le občine, ampak tudi ministrstvo, pa ne samo okoljskega, tudi zdravstvenega. Včasih smo imeli celovit pogled na drevesa, danes ga ni več, čeprav bi bil nujen. Je pa pri mestnem drevju tako, da ko se enkrat naredi škoda, je ta narejena za 60 let.
Jože Bavcon: Ogromno. Saj pravim, če greste po Sloveniji pozimi, se boste zgrozili, kakšne skulpture smo naredili iz mestnega drevja. Naravnost nemogoče je, kar je mogoče videti.
Jože Bavcon: Da. To kaže, da dreves sploh ne razumemo. Ni nam jasno, da jim odvzamemo dostojanstvo, ko uničimo njihov naravni habitus.
Blanka Ravnjak: Nekaterih stvari zato ne moremo prepustiti presoji posameznika, zato je tu stroka in najprej je treba ščititi javni interes. Toda hkrati predvsem pri zasebnih podjetjih, denimo trgovskih verigah, opažamo, da pogosto počnejo z drevesi, kar se jim zljubi. To je najbolj opazno na parkiriščih. In ker gre za njihova zemljišča, v to ne bi smel nihče posegati.
Blanka Ravnjak: Veliko. Pove nam, kako jih razumemo in ali razumemo, kaj predstavlja drevo v mestnem okolju ali pa je to zgolj neki objekt, s katerim lahko počnemo, kar hočemo; ga prestavljamo, posekamo ali obglavimo. Je pa to odraz potrošništva. Navajeni smo, da ko se česa naveličamo, zavržemo in kupimo novo. In tako je žal tudi z drevesi.
Jože Bavcon: To je pozitivno. Ima pa vsaka zgodba svoje specifike. Je pa bila marsikatera smiselna, saj vsega ne bi bilo treba posekati. Lip v Mariboru prav gotovo ne. So pa na občini šli v celovito prenovo in je bilo najlažje drevesa preprosto posekati. Nezdrava drevesa pa je treba posekati, zato da niso nevarna, saj navsezadnje vendarle rastejo v mestu.
Jože Bavcon: To je pohlep kapitala. Spet.
Blanka Ravnjak: Vsaka takšna sečnja pomeni spremembo ekosistema. Posledica je erozija tal in lahko vodi v uničenje celotnega ekosistema. Tega pa s sajenjem mestnih dreves ni mogoče nadomestiti.
Na posvetu, ki so ga pred časom organizirali na Inštitutu za politike prostora z naslovom Kako ravnamo z drevjem v mestih, ste med drugim opozorili, da so razmere zdaj katastrofalne. Zakaj?
Jože Bavcon: Zelo slabo skrbimo za drevje, seka se marsikaj. Pogosto je tako, da bi vsak, ki hoče v mestu kaj prenoviti, najraje posekal vsa drevesa, če ga pri tem ovirajo, ker je to najlažje. Nismo več prilagodljivi naravi, toda narava je kljub vsemu v mestu. Treba pa je vedeti, da se temperature v mestih povišujejo, prebivalstvo se stara, zato bi tako rekoč od enega do drugega urada potrebovali drevored.
Ker drevesa v mestih znižujejo temperaturo?
Jože Bavcon: Tako je.
Blanka Ravnjak: Se je pa ob tem treba zavedati, da drevo v mestu ni isto kot drevo v gozdu. V mestu je treba gledati tudi na varnost, da se, denimo, ne zgodi zrušitev, zato je zanje treba skrbeti.
Ko se je lani ob Ljubljanici zrušil divji kostanj, je analiza Primoža Ovna z biotehniške fakultete pokazala, da je padel zaradi nasutja zemlje okoli debla in mehanskih poškodb, torej zaradi gradbenih del.
Jože Bavcon: To se žal pogosto dogaja. Je pa tako, da če se že zgodi poškodba, je rastlino bolje požagati kakor čakati, da bo sama padla. Drži pa tudi, da drevesa, ko ga enkrat posekaš, ne boš več videl v takšni obliki. In tega se velikokrat zavedajo prebivalci in so se zavedali, ko so posekali vrbe ob Trnovskem pristanu. Toda tam je bil problem, da niso bile ustrezno vzdrževane in zato je bilo vprašanje, koliko časa bi še zdržale. In največ napak se naredi z obrezovanjem.
Blanka Ravnjak: Vzdrževanje dreves je ključno, pri čemer se je treba zavedati, da to niso predmeti, ampak živi organizmi. Ko se jih sadi, se jih pogosto zabetonira ali pa obda z nepropustnimi plastmi, toda drevje potrebuje zrak, korenine pa potrebujejo prostor, da lahko rastejo. In v takšnem primeru bo drevo životarilo, ker tudi drevesa životarijo.
Jože Bavcon: Najbolje je iti po Sloveniji pozimi, ko lahko vidite, kako katastrofalno delamo z drevjem. Tako je v mestih in na vaseh. Včasih so jih tudi kmetje znali obrezati, danes pa to počne tako rekoč vsak, ki zna držati v roki motorko. Stroka je tu povsem izpuščena.
Zakaj je tako?
Jože Bavcon: V socializmu smo se naučili določenega reda, v mestih je, denimo, veljalo, da drevesa nisi smel posekati, tudi če je raslo na zasebnem zemljišču, če za to nisi imel dovoljenja od pristojne mestne službe. Ko smo se osamosvojili, pa smo lastnini priznali sveto pravico, ne glede na to, kaj se potem z njo počne.
Blanka Ravnjak: Tudi če je drevo na ulici in se bo komu zdelo, da mu meče na vrt senco, bo preprosto poklical gasilce in bodo drevo obžagali. Nihče se več ne ozira na to, ali se to sme ali ne, ali je dobro ali ni. In tako se pogosto dela škoda javnemu prostoru. Če živiš v mestu in imaš sosede, to ni več samo tvoja lastnina, ampak je treba gledati tudi na druge in skupnost kot celoto. Vsako mesto bi zato moralo imeti službo, ki bi se ukvarjala z drevjem, vodila njihovo evidenco in redno spremljala razmere na terenu, ne pa tako, da se na vsakih nekaj let zamenja koncesionar, ki pogosto ne ve, kaj se je pred tem naredilo. Problem je, da to dajemo v roke komur koli.
Jože Bavcon: V Ljubljani je to prevzela Snaga, ki vodi tudi evidenco dreves na javnih površinah. Ko sadijo večje nasade, nas vprašajo za mnenje. Na Slovenski, Gosposvetski in Dalmatinovi smo sodelovali pri izboru vrst dreves.
Vprašajo vas za mnenje o vrsti, toda to je vse?
Jože Bavcon: Drugod po Sloveniji še tega ni, vse je prepuščeno stihiji. Za drevo v mestu je 60 let dolga doba, toda če je vzdrževano in pravilno posajeno, lahko tudi v mestu doseže sto let ali več. Odvisno od tega, koliko prostora mu omogočimo in če ga ne poškodujemo. Koreninski del je najbolj izpostavljen, ko se kaj prekopava. Je pa to najlažje skriti. Toda drevo, ki smo mu odrezali ali poškodovali večjo korenino, lahko čez tri ali pet let pade ob kakšni ujmi. In takšnih primerov je veliko.
V knjigi Mestno drevje ste leta 2011 zbrali smernice za njihovo vzdrževanje. Jih torej ne upoštevajo?
Jože Bavcon: Vsak, ki prevzame gradbišče, napove, da jih bo upošteval, na koncu pa je narejeno povsem drugače.
Kdo pa izvaja nadzor?
Jože Bavcon: Če so dela v Ljubljani, greva pogledat, pokličeva in opozoriva, to počneva samoiniciativno. Sicer pa nadzora ni.
Blanka Ravnjak: Niti priporočil, kdaj jih je najbolj primerno saditi, pogosto ne upoštevajo. Toda tudi če jih ne, bi bilo treba biti previden pri vzdrževanju, saj je tudi rastlina v stresu. Ker pa jih razumemo kot objekte, se tega ne zavedamo.
Imajo drevesa na Slovenski, Gosposvetski in Dalmatinovi dovolj prostora?
Jože Bavcon: Imajo. Na Slovenski smo naredili kanale, ki jih niso zabetonirali, čeprav so to sprva nameravali. Če bi jih, rastline ne bi imele prostora. Ker so tam hoteli imeti manjša drevesa, smo izbrali mali jesen, ki je prilagojen na bolj sušne razmere in vročino. In še medonosna vrsta je.
Blanka Ravnjak: Za Ljubljano bi rekla, da se pri večjih nasaditvah upošteva stroka, manjkajo pa drevesnice, v katerih bi sami gojili vrste.
Jože Bavcon: Tudi te smo ukinili po osamosvojitvi. Za to je skrbela Rast, ki je ni več, KPL smo privatizirali in so ukinili zeleni program. Tega ima zdaj Snaga, toda vse bo treba ustvariti na novo. Bi pa morali sami proizvajati vrste, saj bi potem bile najbolj prilagojene. Zdaj drevesa uvažamo iz Nizozemske, toda tamkajšnje podnebje je povsem drugačno, kot je tukajšnje.
Drevesa v mestih znižujejo temperaturo.
Do leta 2009 je ljubljanska občina izdajala dovoljenja za posek dreves, potem so jih ukinili. Bi jih bilo treba znova uvesti?
Jože Bavcon: Da, tudi zato, ker je dobro delovalo. Je pa tako, da to ne zadeva le občine, ampak tudi ministrstvo, pa ne samo okoljskega, tudi zdravstvenega. Včasih smo imeli celovit pogled na drevesa, danes ga ni več, čeprav bi bil nujen. Je pa pri mestnem drevju tako, da ko se enkrat naredi škoda, je ta narejena za 60 let.
Koliko škode smo doslej naredili?
Jože Bavcon: Ogromno. Saj pravim, če greste po Sloveniji pozimi, se boste zgrozili, kakšne skulpture smo naredili iz mestnega drevja. Naravnost nemogoče je, kar je mogoče videti.
Merite na napačno obrezovanje?
Jože Bavcon: Da. To kaže, da dreves sploh ne razumemo. Ni nam jasno, da jim odvzamemo dostojanstvo, ko uničimo njihov naravni habitus.
Blanka Ravnjak: Nekaterih stvari zato ne moremo prepustiti presoji posameznika, zato je tu stroka in najprej je treba ščititi javni interes. Toda hkrati predvsem pri zasebnih podjetjih, denimo trgovskih verigah, opažamo, da pogosto počnejo z drevesi, kar se jim zljubi. To je najbolj opazno na parkiriščih. In ker gre za njihova zemljišča, v to ne bi smel nihče posegati.
Kaj nam stanje mestnega drevja pove o nas?
Blanka Ravnjak: Veliko. Pove nam, kako jih razumemo in ali razumemo, kaj predstavlja drevo v mestnem okolju ali pa je to zgolj neki objekt, s katerim lahko počnemo, kar hočemo; ga prestavljamo, posekamo ali obglavimo. Je pa to odraz potrošništva. Navajeni smo, da ko se česa naveličamo, zavržemo in kupimo novo. In tako je žal tudi z drevesi.
Nedavne napovedane večje sečnje dreves v mestih po državi so med prebivalci sprožile proteste, oblikovale so se iniciative in zbirali so se podpisi. Kako razumete odziv ljudi?
Jože Bavcon: To je pozitivno. Ima pa vsaka zgodba svoje specifike. Je pa bila marsikatera smiselna, saj vsega ne bi bilo treba posekati. Lip v Mariboru prav gotovo ne. So pa na občini šli v celovito prenovo in je bilo najlažje drevesa preprosto posekati. Nezdrava drevesa pa je treba posekati, zato da niso nevarna, saj navsezadnje vendarle rastejo v mestu.
Medtem ko se danes veliko govori o pomenu mestnih dreves in prestolnice tekmujejo med seboj v zelenih nazivih, se hkrati dogajajo velike sečnje gozdov. Za potrebe Ikee se med drugim seka v Romuniji, korporacije to počnejo tudi v Latinski Ameriki, v nemškem gozdu Hambach so protesti okoljevarstvenikov proti sečnji, ker bi tam radi premogovnik. Kako to razumeti?
Jože Bavcon: To je pohlep kapitala. Spet.
Blanka Ravnjak: Vsaka takšna sečnja pomeni spremembo ekosistema. Posledica je erozija tal in lahko vodi v uničenje celotnega ekosistema. Tega pa s sajenjem mestnih dreves ni mogoče nadomestiti.
