Zaplet pri potresni sanaciji stolpnic

Mestna občina Ljubljana zavrnila ponudnika, ki bi raziskal, kako izvesti sanacijo 15 najbolj ogroženih ljubljanskih stolpnic. Rešitev za stolpnice na Roški objavili že leta 2013.
Objavljeno
09. maj 2018 06.00
Posodobljeno
09. maj 2018 11.25
Vizualizacija roških stolpnic po protipotresni sanaciji FOTO: Egon Murič
Janez Petkovšek
Janez Petkovšek
Ljubljana – Občini ni uspelo dobiti ponudnika, ki bi izvedel raziskavo, kako povečati potresno odpornost zidanih stolpnic v mestu, ki so bile zgrajene pred skopskim potresom leta 1963 oziroma pred uvedbo strožjih predpisov o protipotresni gradnji. Dobila je sicer prijavo skupine ponudnikov, a niso izpolnjevali vseh pogojev.

Komisija je v roku prejela skupno ponudbo zavoda za gradbeništvo, Studia Krištof arhitekti in ljubljanske filozofske fakultete, vendar eden od njih ni izpolnjeval vseh pogojev, zato bo morala občina razpis ponoviti. Na strokovne rešitve, kako sanirati 15 najbolj potresno ogroženih stolpnic v mestu, zgrajenih med letoma 1959 in 1965, bomo tako morali počakati dlje, kot bi ob uspešnem razpisu (rok je bil oktober). Kot smo že pisali, gre za stolpnice, za katere je značilno, da imajo nad kletjo in pritličjem od devet do 12 nadstropij in da so zidovi v kletnih etažah, v nekaj primerih tudi v pritličju, izdelani iz monolitnega betona. Od teh je le v nekaterih vgrajena minimalna količina armature.

V zgornjih nadstropjih so bili za nosilne zidove uporabljeni trije tipi. Stolpnice tipa A, ki stojijo med Streliško in Roško cesto, imajo nosilne zidove opečne, stolpnice tipa B, ki so na treh lokacijah sredi mesta, imajo betonske oziroma žlindrine votlake, zalite z betonom, tiste tipa C, na Vodmatu, pa iz litega betona, pri čemer so le nekateri notranji zidovi armirani do dveh tretjin zgradbe.

Ker je analiza potresne odpornosti iz leta 2012 pokazala, da so te stolpnice sposobne prevzeti bistveno premajhno skupno vodoravno potresno silo, kot zahtevajo evropski predpisi Evrokod 8, so jih uvrstili na prednostni seznam za reševanje. Čeprav ne vemo, kdaj bo Ljubljano spet prizadel katastrofalni potres, s ponovnim razpisom za izvajalca raziskovalne naloge ne kaže odlašati. Ta naj bi podatke in analize nadgradil s terenskimi raziskavami (vrtine in preiskava zemljin) in določil smernice za utrditev temeljev oziroma konstrukcije. Odvzel bi tudi vzorce zidov in pripravil načrt rekonstrukcije ter energetske in arhitekturne sanacije.

Pripravil naj bi tri idejne rešitve, dve za ohranitev in utrditev konstrukcije, tretjo pa za nadomestitev stolpnic z novimi. Pri prvih dveh bi moral predvideti, da stanovalci med prenovo ostanejo v stolpnici ali se začasno izselijo. Pri stanovalcih bi preverili finančne možnosti za izvedbo projekta ter poglede na začasno izselitev oziroma alternativne rešitve. Najtežji del naloge bosta ocena sprejemljivosti rešitev ter priprava predlogov ukrepov in časovnega načrta izvedbe.


Strokovnjakov predlog


V pogovoru z upokojenim arhitektom in predavateljem na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Blažem Vogelnikom, hkrati pa tudi odgovornim projektantom velikih gradbenih konstrukcij v Sloveniji, Jugoslaviji, Nemčiji, Rusiji in Afriki, smo zvedeli za njegov konkretni predlog, kako učinkovito rešiti oziroma protipotresno zaščititi stolpnice ob Roški cesti.

V članku, objavljenem v strokovni reviji AR že leta 2013, je zapisal, da so te stolpnice najbolj problematične ljubljanske stavbe glede potresne varnosti. Zanje je predlagal sanacijo, pri kateri bi notranjost pustili nedotaknjeno, ojačitve pa bi izvedli zunaj objekta. Ta bi med adaptacijo ostal bivalno neokrnjen. Gre za sanacijo po sistemu »nič znotraj, vse zunaj«, razvitem leta 1981 ob sanaciji velikega hotela pri Makarski. Pri tem je bistveno, da poleg ustrezne potresne ojačitve objekta pridobijo tudi novo bivalno površino, ki največkrat pokrije vse stroške sanacije.

Za stolpnice ob Roški so predvideli dodatne armiranobetonske stene na vseh obodih. Te bi stabilizirali s tri metre široko konzolno ploščo v vsaki etaži, ki bi kot obroč povezovala nove obodne stene, kar pomeni, da bi vsako od štirih stanovanj v nadstropju pridobilo 65 kvadratnih metrov nove bivalne površine oziroma malo več, kot znaša neto površina stanovanja. Pred izdelavo dodatnih sten bi vstavili 15 centimetrov debelo izolacijsko plast, ki bi precej prispevala k zmanjšanju ogrevalne energije in izločila vse toplotne mostove. Stare obodne stene bi povezali z novimi z debelimi mozniki iz nerjavečega jekla. Ker so vsi posedki objektov konsolidirani, bi nove obodne stene temeljili na pilotih s tehnologijo »jet grouting«.


image
Vizualizacija roških stolpnic po protipotresni sanaciji FOTO: Egon Murič


Izvedba


Sledilo je vprašanje, kako bi bilo to izvedljivo, saj v stolpnicah živijo ljudje iz različnih slojev in različne starosti, pa tudi z različnim odnosom do osebne varnosti ter finančno močjo. Vogelnik je dejal, da so starejši morda manj dojemljivi za nevarnost potresa ali pa ne morejo zbrati dovolj denarja za predvidene gradbene posege. Ni pa vseeno mlajšim generacijam, ki verjetno vedo, da bi se vseh pet stolpnic na Roški z 260 stanovanji ob močnem potresu porušilo in bi lahko umrlo tisoč ljudi. In si seveda želijo čim hitrejše in zadovoljive rešitve. Po njegovih izračunih bi se sanacija vsem stanovalcem splačala, saj bi ob vložku 400 do 500 evrov na kvadratni meter podvojili stanovanjsko površino.

Poleg potresne varnosti bi si zagotovili še boljšo toplotno izolacijo objektov in njihov sodobnejši videz. Dobrih 30.000 evrov bi bil za marsikoga res velik strošek, a bi se vsem močno dvignila vrednost povečanih stanovanj. Ob prodaji bi z njimi zaslužili precej več kot sicer. Dodal je še, da bi ljudem morali finančno pomagati občina in država, morda celo kakšen evropski sklad. Vsega bremena stanovalci ne bi zmogli sami.