Diplomiranec v rdečem alfa spiderju, Bullitt v zelenem fordu mustangu
Narediti dober oziroma pooblaščen izbor slavnih (res tudi najboljših?) avtomobilskih filmov je težko, pravzaprav nemogoče. Tovrstnih lestvic je malo morje, verjetno tudi drži, da je največ avtomobilskih filmov ameriških in v njih ameriških avtomobilov pa da je seveda največ takšnih, ki tako ali drugače dirkajo, ki so hitri. Ampak lahko poskusimo omeniti nekatere in jim dodati še kakšnega, ki je zunaj teh klišejev.
Morda začnimo z avtomobilom, ki mu v realnem življenju sploh ni uspelo, je pa bolj ali manj zaznamoval konkreten film. Američan John De Lorean si je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zamislil avtomobil s svojim imenom, ki ga je zanj zrisal sloviti Giorgieto Giuggiaro. Z dvižnimi galebjimi vrati je DMC de lorean deloval atraktivno, grajen je bil iz nerjavečega jekla, vendar na trgu zaradi slabih voznih lastnosti ni uspel. Je pa bil zato videti dovolj futuristično, da je nekoliko prilagojen uspel v filmu – kot časovni stroj v trilogiji Nazaj v prihodnost (prvega so posneli leta 1985). Pri Popular Mechanics so zapisali, da naj bi za film ne dovolj posebni motor zamenjali s Porschejevim šestvaljnikom, da se je Michael J. Fox z njim izstrelil nazaj v čas. Zaradi filma se loreana še danes omenja, pa čeprav so ga izdelovali komaj dve leti, ima le nekaj tisoč primerkov.
Italijanski šarm
So pa zato skozi desetletja izdelali milijone Volkswagnovih hroščev, ki so bili simbol povojne motorizacije Evrope. Hrošč je zaslovel tudi v filmu kot prikupna Herbie. Leta 1969 je klasični družinski film Walta Disneyja Herbie, ljubezenski hrošč morda prvič predstavil avtomobil, ki v filmu dobi človeške lastnosti, tako dobre kot slabe. Če je Volkswagen nemški, pa je le treba reči, da je bil hrošč prodajna uspešnica v ZDA, tako kot za njim kombi bulli. Nadaljevanj tega filma je bilo več, celo televizijska serija, menda so zanje porabili okoli sto hroščev. Tisti prvi je bil bele barve s številko 52 in brez znaka VW, potem tudi z njim, ko so se dogovorili z ljudmi iz Wolfsburga.
Model, ki naj bi motoriziral nekdanjo Vzhodno Nemčijo, je bil trabant, a je bilo tam kljub njegovi preprostosti do njega težko priti. Dobil pa je film, ki so ga sicer posneli šele po združitvi Nemčij – Go trabi go je nastal takoj po prelomnem dogodku, leta 1991, z dogodivščinami družine, ki se s pričakovano svetlo modrim trabantom prvič odpravi na počitnice v Zahodno Evropo, v Nemčiji je osvojil veliko gledalcev, dobil je še nadaljevanje.
Če so bili iz Evrope še kateri avtomobili, ki so zasloveli v uspešnih filmih, so bili to prav gotovo italijanski, tem pač šarma nikoli ni manjkalo. Alfa Romeo je slavna znamka in njen model alfa spider prav tako. V rdečem (seveda) spiderju je Dustin Hofmann v filmu Diplomiranec osvajal Katharine Ross. Na koncu mu je uspelo, čeprav mu je skoraj zmanjkalo bencina, da je še pravočasno pritekel na njen poročni obred v cerkev, jo ukradel osuplemu ženinu in njenim povsem razjarjenim staršem. No, od tam sta zbežala s prvim avtobusom, ki je pripeljal mimo, ampak alfa spider je bil po filmu (l. 1967) ameriški šik hit, prodajali so celo izvedbo graduate spider.
Še smo pri italijanskih avtomobilih, ko pač ne gre brez znamke Ferrari. Ti avtomobili so nastopali mnogokrat. V rdečem (znova seveda) ferrariju mondial T cabriolet v filmu Vonj po ženski (1992) je bil morda še večja zvezda od avtomobila Al Pacino v vlogi polkovnika. Najprej ga v njem previdno vozi njegov babysitter Chris O'Donell, kot mladi Američan se uči uporabe ročnega menjalnika, potem pa se za volan presede slepi polkovnik in ga požene po sicer presenetljivo praznem Brooklynu. Mondial T cabriolet je nastajal v letih od 1989 do 1993, to serijo so v Maranellu izdelali v 1010 primerkih.
V britanski akcijski komediji Italijanski posel (1969, leta 2003 so posneli še eno izvedbo) glavni avto ni italijanski, ampak originalni mini, ko je bila to še povsem britanska znamka British Motor Corporation. Glavni igralec je tudi Britanec Michael Caine, ki pa ne vozi, je sovoznik. Beg iz Torina z zlatom (menda ga mali miniji v resnici ne bi mogli peljati toliko) je zelo zabaven, rdeči, beli in modri avtomobilček pred policijskimi alfami divjajo po stopniščih, podhodih, nadstreški kavarn, pod jezom, skozi kanalizacijo. Producenti so morali avtomobile pri proizvajalcu kupiti po polni ceni, nekatere so nato kupili še rabljene, razbili so jih namreč veliko. Fiatov veliki šef Gianni Agnelli, ki si je sicer želel, da bi uporabili takratnega fiata 500, jim je bil vseeno zelo naklonjen, omogočil je uporabo tovarniškega območja Fiata, med drugim so se podili po dirkališču na strehi tovarniške zgradbe Lingotto.
Ko gre za avtomobilska zasledovanja, sta na vrhu marsikatere lestvice dva filma. Prvi je Bullitt (1968), njegov glavni junak je detektiv Frank Bullitt, ki ga je igral Steve McQueen. V zelenem fordu mustangu je skoraj 11 filmskih minut do njihovega bridkega konca preganjal kriminalce v dodgeu chargerju. McQueen je bil takrat že filmska zvezda velikega kalibra, tudi sam je bil navdušen dirkač in zbiratelj avtomobilov. Ko je film Afera Thomasa Crowna, v katerem je igral glavno vlogo, studiu Warner Bros. prinesel nepričakovano veliko denarja, si je izboril, da bo v filmu Bullitt avtomobilska dirkaška scena kar najbolj naravna. Brez umetnega cviljenja gum, ampak s pravim zvokom osemvaljnika in ječanjem podvozja v resničnem okolju – v skokih čez strme ulice San Francisca. Zelo naravno je delovalo vse skupaj, gledalec ima na trenutke celo občutek, da sedi v avtomobilu, in scenografiji niti ne moreš zameriti, da mustang večkrat obide VW hrošča. Avtomobil iz filma ima tudi posebno zgodbo, pred leti se je eden od dveh originalov nekje našel in se nato povsem obnovljen vrhunsko prodal na dražbi za spoštljivih 3,7 milijona dolarjev. Fordu pa ne moremo zameriti, da je ime bullitt že večkrat porabil pri kaki strupeni izvedbi kasnejših mustangov.
Hitri in drzni
Morda bi si mislili, da so po ameriškem igralcu imenovali tudi junaka avtomobilskega animiranega filma Strela McQueen, ki pa je v resnici imel dobil po Glennu McQueenu, razvojniku pri Disneyjevem studiu Pixar, ki je umrl leta 2022. Strela McQueen je sicer uspešna Pixarjeva franšiza (doslej trije deli 2006–2017), kjer so avtomobili pravzaprav človeški liki s svojimi značaji in zgodbami. Kaj pa grozljivke in avtomobili morilci? Tudi teh ni manjkalo, omenimo denimo film Christine (1993) po romanu Stephena Kinga o »ubijalskem« avtomobilu s tem imenom, za katerega je mojster grozljivk režiser John Carpenter uporabil model plymouth fury iz leta 1957. Ta pa ni bil edini uporabljeni model, kar 15 odstotkov vsega proračuna so porabili za avte.
Nekateri ljubitelji avtomobilskih filmskih pregonov pa na prvo mesto postavljajo film Ronin (1998), trdo kriminalko, kjer se preganjanje odvija v Parizu. Robert de Niro v peugeotu 406 lovi BMW 535i, ki ga vozi Natascha McElhon. Ona dolgo deluje manj pod pritiskom kot nekako (namerno?) okorni De Niro, vrhunec doseže z vožnjo po nasprotnem pasu, številnimi razbitimi avtomobili in slepim koncem avtoceste, kjer se beemve prevrne čez rob. Menda to sploh ni bilo načrtovano, v sceni pa so skupaj porabili 300 različnih vozil.
Nekdo je zapisal, da ta pariški avtomobilski lov deluje bolj realistično kot vsi avtomobilski prizori in dirke v vseh nadaljevanjih še vedno aktivne franšize Hitri in drzni. Da slednji ne bomo delali preveč krivice: obstaja mnogo navdušencev teh filmov in tudi mnogo lestvic najbolj kul avtomobilov v tej seriji, večinoma pa je na vrhu toyota supra iz leta 1994, ki je s svojimi 650 konji na sovoznikovem sedežu šokirala režiserja prvega filma in bila izbrana. Več je bilo tudi filmov o pobesnelem Maxu, kjer je prav tako nastopala množica vozil, morda je najbolj v spominu ostal 8 interceptor pursuit special, hudo zmogljiva mašina, ki so jo za prvi film iz leta 1979, v katerem je zaslovel Mel Gibson, pripravili na podlagi modela XB GT ford falcon coupe iz leta 1973.
Robert De Niro ima sicer še kakšno avtomobilsko vlogo, v eni so razvrstitev, ki je na avtomobilske filme gledala povsem drugače, na prvo mesto postavili film Taksist, kjer konkretni model newyorškega taksija sploh ni pomemben. Podobno bi lahko za zelo dober »avtomobilski« film označili zgodbe taksistov v mojstrovini Jima Jarmuscha Noč na zemlji (1991). Še malo v tej drugačni smeri: v japonskem filmu Pelji moj avto (2021), v katerem režiserju v njegovem avtomobilu (saab 900) za voznika dodelijo mlado dekle, se počasi odpreta drug drugemu. Lahko se ozremo tudi k napol dokumentarnemu filmu Kdo je ubil električni avto? (2006), kjer je tema resna, o električnem modelu ameriškega General Motorsa EV-1, ki je bil nekoč kot ptič, ki je zapel prehitro, nezasluženo nesrečno ukinjen.
Brez Bonda ne gre
Ampak tako bi lahko šli res popolnoma v drugo smer, ko je avtomobil le objekt, del dogajanja ali pač problema. Za konec mu vrnimo zvezdništvo. Tu ne moremo mimo filmov o Jamesu Bondu, kjer so imeli avtomobili vselej pomembno vlogo. Seveda predvsem tisti, ki jih je vozil glavni junak. Po posebnosti je morda najbolj v spominu lotus esprit iz filma Vohun, ki me je ljubil (1977), ki ga je Roger Moore zapeljal pod morsko gladino in potem na plaži ven. A vendarle za marsikoga na piedestalu Bondovih avtomobilov ostaja aston martin DB5, prvič v filmu Goldfinger (1964) pa za njim v Thunderballu, ta model so v Bondovih filmih uporabili tudi v sodobnih izdelkih. Goldfinger je bil dober film, Sean Connery je bil takrat že prava igralska zvezda, aston DB5 pa kljub tistim agentovskim prilagoditvam s strojnicami in rezili v kolesih neskončno eleganten.
