Toyota hilux 2.4 D-4D double cab invincible
Japonski garač v nepremagljivi izvedbi. Z veščim voznikom za volanom zanj skoraj ni ovir.
Odpri galerijo
Hilux šteje med najbolj klene in uveljavljene poltovornjake na svetu, zato ni dvomov o njegovih zmogljivostih, obnašanju na terenu ali voznih lastnostih pri največji obremenitvi.
Toyotin najbolj znani poltovornjak v različici invincibile nadgrajuje poklicne obveznosti z atraktivno podobo, bogato opremo in limuzinskim prizvokom.
Najbogateje opremljeni hilux kaže dva obraza. Prvi je delovni, pri čemer naredi vtis s kesonom in njegovimi zmogljivosti, ki sežejo do enotonskih obremenitev. Drugi pa je bolj bahaški. Pogledi se namreč lepijo na zajetno motorno masko, velikanska kolesa z grobimi terenskimi pnevmatikami, masivna kromirana odbijača in raznovrstne dodatke. Že tako 533-centimetrski velikan ne more biti neopazen, potem pa svoje opravi še nič »delavska« notranjost, kjer ne spregledaš usnjenega oblazinjenja, sredinskega LCD-zaslona in modro obarvanih merilnikov. Občutki so limuzinski, saj ne gre za poltovornjak s kamionsko velikim volanskim obročem in vzvodi ter stikali po okusu vaških silakov, ampak predvsem številne sodobne pritikline, recimo dvodelno klimatizacijo, sedežno ogrevanje ali pomagala, kot je kamera za vzvratno vožnjo.
Eleganten navzven in zmogljiv navznoter, bi lahko dejali, ko gre za delovne obveznosti. Na 155 centimetrov dolg keson, ki ga pred odrgninami varuje plastična prevleka, lahko naložiš skoraj tono tovora. Klasična toga zadnja prema ponuja za te namene najboljšo rešitev v povezavi s trdoživimi listnatimi vzmetmi, ki ostajajo vedno dovolj prožne za normalno vožnjo. Podobno velja za suvereno delovanje zavornega sistema. Nič manj pomembni niso podatki o 2,4-litrskem dizlu, ki spada s 110 kW (150 KM) po velikosti in moči v sredino ponudbe poltovornjakov na našem trgu. Primerjava z recimo Fordovim rangerjem in njegovim 3,2-litrskim petvaljnikom s 147 kW (200 KM) odpade, a to ne pomeni, da Toyotin štirivaljnik ni kos poslanstvu. Nič manj kot 2,2 tone težki hilux s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom je terensko brezkompromisen, med vleko do 3,2 tone težkega priklopnika suveren in pri lažjem in srednje težkem tovorjenju potovalno hiter.
Prazen potegne brez drame do končnih 170 km/h in se z vidika hrupa, vodljivosti in zaviranja obnaša precej avtomobilsko. Z njim lahko prevoziš 500 kilometrov in še vedno izstopiš precej svež. Je pa jasno, da je zvok motorja tipično dizelski, tako kot pri bližnji konkurenci. Hilux je hkrati vse prej kot terenski mehkužec. Brezpotja lahko premaguje z reduciranim prenosom motorne moči in delno zaporo zadnjega diferenciala. Z veščim voznikom se odločno loteva strmin z do 31-stopinjskim pristopnim kotom in nasploh zanju ni veliko preprek. Je pa jasno, da takšen spoštovanja vreden silak skoraj brez izjeme popije med devet in enajst litrov goriva na sto kilometrov.
Najbogateje opremljeni hilux kaže dva obraza. Prvi je delovni, pri čemer naredi vtis s kesonom in njegovimi zmogljivosti, ki sežejo do enotonskih obremenitev. Drugi pa je bolj bahaški. Pogledi se namreč lepijo na zajetno motorno masko, velikanska kolesa z grobimi terenskimi pnevmatikami, masivna kromirana odbijača in raznovrstne dodatke. Že tako 533-centimetrski velikan ne more biti neopazen, potem pa svoje opravi še nič »delavska« notranjost, kjer ne spregledaš usnjenega oblazinjenja, sredinskega LCD-zaslona in modro obarvanih merilnikov. Občutki so limuzinski, saj ne gre za poltovornjak s kamionsko velikim volanskim obročem in vzvodi ter stikali po okusu vaških silakov, ampak predvsem številne sodobne pritikline, recimo dvodelno klimatizacijo, sedežno ogrevanje ali pomagala, kot je kamera za vzvratno vožnjo.
Eleganten navzven in zmogljiv navznoter, bi lahko dejali, ko gre za delovne obveznosti. Na 155 centimetrov dolg keson, ki ga pred odrgninami varuje plastična prevleka, lahko naložiš skoraj tono tovora. Klasična toga zadnja prema ponuja za te namene najboljšo rešitev v povezavi s trdoživimi listnatimi vzmetmi, ki ostajajo vedno dovolj prožne za normalno vožnjo. Podobno velja za suvereno delovanje zavornega sistema. Nič manj pomembni niso podatki o 2,4-litrskem dizlu, ki spada s 110 kW (150 KM) po velikosti in moči v sredino ponudbe poltovornjakov na našem trgu. Primerjava z recimo Fordovim rangerjem in njegovim 3,2-litrskim petvaljnikom s 147 kW (200 KM) odpade, a to ne pomeni, da Toyotin štirivaljnik ni kos poslanstvu. Nič manj kot 2,2 tone težki hilux s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom je terensko brezkompromisen, med vleko do 3,2 tone težkega priklopnika suveren in pri lažjem in srednje težkem tovorjenju potovalno hiter.
Prazen potegne brez drame do končnih 170 km/h in se z vidika hrupa, vodljivosti in zaviranja obnaša precej avtomobilsko. Z njim lahko prevoziš 500 kilometrov in še vedno izstopiš precej svež. Je pa jasno, da je zvok motorja tipično dizelski, tako kot pri bližnji konkurenci. Hilux je hkrati vse prej kot terenski mehkužec. Brezpotja lahko premaguje z reduciranim prenosom motorne moči in delno zaporo zadnjega diferenciala. Z veščim voznikom se odločno loteva strmin z do 31-stopinjskim pristopnim kotom in nasploh zanju ni veliko preprek. Je pa jasno, da takšen spoštovanja vreden silak skoraj brez izjeme popije med devet in enajst litrov goriva na sto kilometrov.
