50 odtenkov rumene
Ne spominjam se prav dobro, kdaj se je začela vsiljevati ločnica med menoj in mojim telesom. Verjetno v šoli, ko so nam utrjevali higienske navade in ponavljali, da imamo samo eno telo in moramo zanj skrbeti.
Tovarišica je dala primerjavo, da moramo razmišljati o telesu kot o avtomobilu, če ga bomo redno servisirali, uporabljali kakovostno olje in zgledno menjavali gume, bo dolgo deloval in se bomo lahko z njim večkrat peljali na morje. Vse logično in res. Tako je telo postalo skrb, prej pa je bilo le enotni jaz.
Skrb za telo je uvodoma pomenila pozdraviti se, otresti se bolečin in podobno, redna nega in vzdrževanje pa sta bila čudna koncepta. Nisem s hvaležnostjo sprejemal obiskov zobozdravnika in cepljenja. K sreči so obstajali zdravstveni domovi in bolnišnice, kamor si šel, ko je nastala okvara. Vsako leto so nas pregledovali, v kartone vnašali naše podatke, ujeli slabovidne, podhranjene, barvno slepe in zlorabljene.
Redna nega telesa je postala vztrajen boj med užitkom in napredkom, vendar nista marala delovati z roko v roki. A je zdaj videti, da bosta končno dobila pomoč, saj sem pred dnevi prejel poštno obvestilo, da sem ostal brez osebnega zdravnika. Strela z jasnega. Ob tej dokaj tragični novici pa kar dobrovoljen pripis, da si lahko zdaj izberem novega zdravnika.
Možnost in priložnost izbire, velika darova napredne zahodne civilizacije. Težava je v tem, kot vedo tisoči, da so vse ordinacije nabito polne, zavrženi pacienti pa kot zombiji tolčemo po njihovih čakalnicah, kašljamo in se cedimo, ko moledujemo za izgubljeno pravico. V odziv le stisnjene obrvi. Kje so časi, ko sta pomagali kava in šteka marlboro.
Res, prav nadležno, pa ravno zdaj, ko korakam v obdobje, ko pridobijo zobje in urin 50 odtenkov rumene. Ni izbire, užitek in napredek bosta morala strniti svoje vrste z zmernostjo in previdnostjo. Se bosta že navadila. Tudi morje lahko počaka.
