Avdienca pri graščaku

Včasih se vprašam, kako je mogoče, da tako malo vem o krajih, ki ležijo le nekaj deset kilometrov naprej od naše meje. In to kljub temu, da zelo rada pogledam čez planke. Potem se opomnim, da tudi pregovorno majhne Slovenije še nisem raziskala do zadnjega kotička. In je verjetno nikoli ne bom.

O tem sem razmišljala minuli konec tedna, ko smo vijugali po idilični pokrajini avstrijske Štajerske, natančneje njenem jugovzhodnem delu. Nekoč davno so ga krasili ognjeniki, danes pa obiskovalce z enega od ugaslih vrhov pozdravlja slikoviti grad Riegersburg, pa tudi termalnih kopališč jim na tistem koncu ne manjka. Dežela mehkih gričev, bučnega olja, vinske trte, toplic in številnih gradov je z vsem, kar ponuja, prava destinacija za kratek pobeg. In Avstrijci, ki dobro vedo, kako se stvarem streže, spretno prepletajo sodobnost s tradicijo.

Verjetno pa nikjer ni mogoče iz prve roke dobiti takšne lekcije o zgodovini kot na gradu Kornberg. Obiskovalce sprejme kar graščak osebno in jih med sprehodom po svojem domu, ki je zdaj muzej, popelje v preteklost. Vse tja do 13. stoletja, ko se začenja zgodba o njegovi vplivni družini Bardeau, ki je dolgo in uspešno trgovala tudi z Vatikanom. Tisti, ki se navdušujejo nad bliščem aristokracije, si bodo lahko dali duška, saj graščak Andreas Bardeau družinskih dragocenosti ne skriva. Med njimi sta tudi srebrnina in osupljiva zbirka porcelana, ki sta ga njegova prednika (celega) pripeljala s poročnega potovanja. Eno od grajskih sob pa krasi umetniška slika, ki prikazuje poroko njegovega pradeda in prababice v cerkvi sv. Petra v Rimu. In skok v sedanjost: na eni od mizic sveža fotografija njegovega sina na sprejemu pri sedanjem papežu.

Kako je biti graščak danes in skrbeti za tako izjemno dediščino, ga vprašam. »Ni mi težko, saj sem se tu rodil. Čutim odgovornost, da moram ohraniti družinsko zgodovino za prihodnje rodove,« pravi. Ko zapuščam arkadno dvorišče, pomislim: Še sreča, da to ni moj svet.