Premor

Vsak od nas je samotna gora,/otok, mogoče zvezda,/ali nekaj še bolj samotnega,/temnega v temi. // Čudež je že to,/da se pojavi nekaj/ali nekdo,/ki to temo razžari. // In nič več. Verzi pesmi Igra za življenje Neže Maurer popeljejo v razmislek v prednevihtnem poletnem večeru. Po bliskanju strel in grmenju na okno naposled potrkajo dežne kaplje. Ugasnem luč in v odsevu svetilk z naše ulice opazujem, kako kapljice polzijo po stekleni površini. Nekatere hitreje, druge čisto počasi – po ovinkih – potujejo, se ustavijo, združijo z eno kapljico, mnoge se zlijejo v družbo večih, spet druge pa osamljene zdrvijo na rob okvirja. V bistvu je slednjih največ. Kot gre to pri ljudeh.

Poletje je trenutek resnice. Za mnoge čas razmisleka. O tem, kam pravzaprav spadamo, za koga obstajamo tudi zunaj nevsakdanjega ritma, kdo si želi naše družbe. Kdo nas ima zares rad. Ker poletje je navsezadnje obhajanje radosti. Pomeni sanjava (počitniška) stanja in velika pričakovanja, ki popeljejo tudi v domišljijski svet.

Sloviti angloameriški dramatik in pesnik Wystan Hugh Auden je domišljiji pravil sekundarni svetovi. Menil je, da bi vsak od nas rad živel v obeh svetovih, primarnem, ki ga čutimo s čuti, in sekundarnem, ki ga gradimo v dnevnih sanjah. Obravnaval je bistvena vprašanja svojega časa ter raziskoval vlogo ideologije, zlasti v času recesije in druge svetovne vojne, naravo ljubezni in težave pri duhovnem iskanju. Njegov citat pove vse: Podoba, ki si jo poskušam ustvariti o sebi, da bi se imel rad, je precej drugačna od podobe, ki jo poskušam ustvariti o sebi drugim, da bi me imeli radi.

Čas je za poletje. In čas je za premor. Ne takšen, ki bi preprečil introspekcijo, temveč za molk, ki jo bo omogočil. Ustavimo čas. Na počitnicah ugasnimo telefon. Opazujmo in opazimo druge.