Bistvo velikega
Čeprav se za nogomet nisem nikdar zanimala – razen tega, da me je pred leti s svojo preprostostjo zelo očaral angleški nogometaš David Beckham, ki sem ga imela priložnost osebno spoznati na nekem modnem dogodku v Londonu – sem si pred dnevi ogledala film Jaz sem Zlatan. O Zlatanu Ibrahimoviću, švedskem nogometašu bošnjaško-hrvaškega rodu, biografsko zgodbo, ki pretrese.
Film prikazuje njegovo zgodnje otroštvo v neizprosni četrti Rosengård, v Malmöju, ki bo zanj vedno dom. Odraščal je v nefunkcionalni, sestavljeni družini, kasneje sam z očetom alkoholikom, večkrat lačen kot sit. V najcenejših supergah je treniral in vse dneve ponavljal vsak Ronaldov gib. Kljub nesporni nadarjenosti so jezikavega, vzkipljivega »socialca« večkrat izločali iz klubov. Vsako novo izključevanje pa ga je le še bolj pognalo naprej: od enega velikega kluba do drugega, od prevaranega do najbolje plačanega nogometaša vseh časov, osvajanja pokalov, nazivov na najprestižnejših stadionih sveta. Z nogometom mu uspe osvojiti tudi srce očeta. Ta ga ima v resnici ves čas rad in jih v filmu pošteno napne švedski osnovnošolski ravnateljici, da »Zlatan pomeni zlatega sina, ki ne bo šel zaradi njene togosti v nobeno posebno šolo«.
Film je pravzaprav učna ura. Podrobno prikaže, kako se je otrok priseljencev zatekel k nogometu, v katerem je uresničil svojo nadarjenost in samozavest, ki sta ga izstrelili med zvezde. Spremljamo, kako se odpravi na dolgo pot, sprva na kolesu v center mesta in nato v širni svet. Že mali Zlatan ves čas sledi sebi, svojemu motu Poslušam, a ne slišim – sprejema dobre nasvete, a ostaja takšen, kakršen je. To zmorejo samo veliki.
