Življenje s svetniki
Še vsa omotična od štiri tisoč let stare umetnosti Minojcev, ob kateri me je v arheološkem muzeju spreletaval srh – kako je mogoče, da so ljudje za neskončno dolgo pozabili vso to igrivo, domiselno, uporabno in tudi malo samovšečno lepoto – sem na strmi ulici iskala senco dreves. Oktober je bil še vedno vroč.
Nenadoma je nekaj zažarelo kot sonce. Toda sonce je zgoraj, to pa je svetilo od znotraj, naravnost v presenečene zenice. Skozi veliko okno je s sten sijalo toliko prečudovitih ikon, da bi lahko krasile skromen samostan. Kot uročena sva obstala.
Še preden sva si od daleč napasla radovednost, se je na stolu proti nama zasukala markantna gospa z gostimi sivimi lasmi, kratko postriženimi in počesanimi nazaj, oblečena v lahna temno modra oblačila z drobnim belim cvetjem in pikami, tako kot so se nekoč nosile ženice na podeželju. Toda to je Iraklion, nedaleč stran stoji na stebre oprt hram kretske demokracije. Ko je videla, kako strmiva na steno, je kot srna skočila pokonci in naju s širokimi kretnjami povabila noter. Vogalni prostor z dvema oknoma je bil svetel, pa tako tesen, da smo si bili trije ljudje in delovna miza s šopi čopičev in kozarčki barv skoraj napoti.
Z ikon s sijajnim zlatim ozadjem so me naravnost v oči gledale Marije z detetom in svetniki. Dve malo večji sta še posebej izstopali. Marija, vsa obdana z zlatom, na drugi pa apostoli, zamolklo škrlatni, kot v zamirajoči zarji. Medtem je gospodarica ateljeja izbrskala svojo biografijo v angleščini in nama jo dala. Ko sva vprašala, koliko staneta ikoni, so se ji oči zasvetile kot žerjavica in živahno nama je dopovedovala, da sta naročilo, vsako je slikala tri mesece, druge ikone pa sploh še niso končane. Na les slika z zlatom in barvami iz rastlin in mineralov. Naučil jo je tast, pravoslavni duhovnik. Njene ikone so po vsem svetu. Vula Manusaki se je pred šestdesetimi leti zapisala svetnikom. O njej so snemali oddaje in pisali knjige. Ona pa se še vedno razveseli vsakega, ki se ustavi pred njenim oknom.
