Brato(hu)morno
Ko Ljubljančanu v uteho ni treba do Sevnice, ampak zadošča že Trebnje.
Odpri galerijo
Odrešilna tabla. FOTO: Dejan Javornik
Predstavljajmo si dva brata, enomaterna, torej nikakor polbrata. Polbrata morda na pogled, pa vzemši v pretres pogled na svet (eden je slep na desno oko), drugi spol, šport, strnjeno, prioritete ali posterioritete naših prekratkih življenj. Eden živi v Ljubljani, drugi na vasi 34,3 kilometra vstran. Kar je metafora izgovora, da za isti mizo, sploh na prostem, sedita na vsake dve kvatri.
V Ljubljani je več sto, morda še več lokalov. V vasi drugega, mlajšega in gršega, niti enega. A občasne potrebe po zlatorumeni openjeni tekočini ne poznajo razlik. Kot ni one dni, tedne, mesece, bilo osrednjeslovenskih lokalarskih razlik. Vse je bilo zaklenjeno.
Ljubljanski pokliče pokmetenega, da že pol leta ni zgoltal nič točenega pšeničnega in kako bi se dalo temu odpomoči. Mlajši obvlada internet, najprej predlaga statistično regijsko osvobojeno Sevnico, pa kaj bi tam, če ni Melanije, še njene sladke metonimične različice, torte, ne vem, jo še pečejo? Prst na ekranu se ustavi na Mirni, no, potem pa rešitev, Trebnje.
Brata se dobita sredi poti, nadaljujeta jo, zaradi koronskega strahu onega, ki zadeve še ni prebolel, vsak v svojem avtu, drvita po vaških poteh, saj je avtocestna, kot nalašč, zabasana zaradi nekoga, ki se mu je preveč mudilo – v Trebnje? Mlajši je še prej poklical eno trebanjskih strank, s katero je nedolgo tega službeno modroval in je obvladala tamkajšnje male terase na odprtem.
Cilj je bil jasen, žeja bolj v glavi kot kje drugje. Saj kje drugje pa vobče je? Ena edincata prosta mizica je bila frej, zaradi razlik v svobodnjaštvu posameznih regij so nekateri kraji brez krivde krivi očitno postali nadpopularni, brata si stole razdelita po bratsko, sedeta vsak na svojega in trebljenje svetovno ali podalpsko, celo zasebno, znotrajštiristensko pomembnih dogodij se je začelo.
In končalo, kot se za seniorje, nevajene posedanja na prostem, končalo ... lepo je biti v sorodu. Tudi med covidom. Minister za zdravje pa nič.
V Ljubljani je več sto, morda še več lokalov. V vasi drugega, mlajšega in gršega, niti enega. A občasne potrebe po zlatorumeni openjeni tekočini ne poznajo razlik. Kot ni one dni, tedne, mesece, bilo osrednjeslovenskih lokalarskih razlik. Vse je bilo zaklenjeno.
Ljubljanski pokliče pokmetenega, da že pol leta ni zgoltal nič točenega pšeničnega in kako bi se dalo temu odpomoči. Mlajši obvlada internet, najprej predlaga statistično regijsko osvobojeno Sevnico, pa kaj bi tam, če ni Melanije, še njene sladke metonimične različice, torte, ne vem, jo še pečejo? Prst na ekranu se ustavi na Mirni, no, potem pa rešitev, Trebnje.
Brata se dobita sredi poti, nadaljujeta jo, zaradi koronskega strahu onega, ki zadeve še ni prebolel, vsak v svojem avtu, drvita po vaških poteh, saj je avtocestna, kot nalašč, zabasana zaradi nekoga, ki se mu je preveč mudilo – v Trebnje? Mlajši je še prej poklical eno trebanjskih strank, s katero je nedolgo tega službeno modroval in je obvladala tamkajšnje male terase na odprtem.
Cilj je bil jasen, žeja bolj v glavi kot kje drugje. Saj kje drugje pa vobče je? Ena edincata prosta mizica je bila frej, zaradi razlik v svobodnjaštvu posameznih regij so nekateri kraji brez krivde krivi očitno postali nadpopularni, brata si stole razdelita po bratsko, sedeta vsak na svojega in trebljenje svetovno ali podalpsko, celo zasebno, znotrajštiristensko pomembnih dogodij se je začelo.
In končalo, kot se za seniorje, nevajene posedanja na prostem, končalo ... lepo je biti v sorodu. Tudi med covidom. Minister za zdravje pa nič.
