Brezmejna jeza

Tone Stojko s fotografijami ne pripoveduje le o jezi. Pripoveduje o pogumu. Pogumu državljank in državljanov.
Fotografija: Študentske demonstracije aprila 1971 FOTO: Tone Stojko
Odpri galerijo
Študentske demonstracije aprila 1971 FOTO: Tone Stojko

Čakala me je ob vhodu v Muzej novejše zgodovine. Debela, s platnicami medeninaste barve. Naša jeza je brezmejna, piše na naslovnici, nad naslovom knjige je fotka z Roške ceste, letnik 1988. Prvi del, ki sega v leto 1995, je črno-bel. Drugi del je v barvah.

image_alt
Afera


Tone Stojko, fotoreporter, mi je dolga leta pripovedoval o projektu, s katerim bi predstavil fotografije, ki so po letu 1968 nastale na demonstracijah. V fotomonografiji o demonstracijah je zajel dogodke na slovenskih in evropskih ulicah ter trgih, ki so se pripetili v več kot pol stoletja. Za to, da je iz Stojkove ideje, kilometrov osvetljenega filma in gigabajtov podatkov nastala zajetna knjiga, objavljena pri Mladinski knjigi, je zaslužna nekdanja direktorica MNZS Kaja Širok.

O čem govorijo fotke. Ne pripovedujejo le o jezi. Najprej povedo, da družba obstaja. Povedo, da so se že nekoč zdavnaj na ulicah zbirali ljudje, ki so mislili podobno in jim ni bilo vseeno. To, kar so mislili, so hoteli sporočiti s tem, da so šli na ulice, ceste, trge. Stojko s fotografijami ne pripoveduje le o jezi. Pripoveduje o pogumu. Pogumu državljank in državljanov. Nenavadno. V črno-belem delu knjige ne najdemo fotografij policijskega nasilja. Šele nekje na koncu se pojavijo. Zgodovina je čudna reč.

Človek išče policijsko nasilje na fotografijah, ki so nastale v času komunistične diktature, najde pa ga na straneh s fotografijami, ki so nastale v letu koronske demokracije. No, naj bom natančen. Tudi ko so v Ljubljano v času mitingaške revolucije pripotovali navijači Crvene zvezde, policija ni bila nežna. S tem, ko je dva dni po padcu berlinskega zidu beograjskim nogometnim huliganom preprečila razgrajanje, je izbrala pravo stran zgodovine.

Knjiga Naša jeza je brezmejna se konča decembra 2020. Pojav, ki ga je Stojko ljubeče dokumentiral več kot pol stoletja, še traja. Stojko pa tudi vztraja.

Preberite še:

Komentarji: