Drevo
Je celo nižje od bližnjih topolov in precej manj ugledno od hrastov, ki ga obdajajo. Lahko bi rekli, da ni nič posebnega.
Potem pa pride maj in drevo se razcveti. In nenadoma je od daleč videti čudovito, povsem drugačno od vsega preostalega zelenja v gozdu. Nenadoma se njegove skromne veje okitijo z lepoto prav posebne barve. Ko sem to prvič opazila, sem se morala ustaviti, da bi preverila, ali se je prav to … da, prav to, na videz neugledno drevo odelo v plašč, kakršen pritiče kralju gozda!
Dneve sem uživala v prizoru tega bogatega šopka, v kakršnega se je tudi letošnjo pomlad spremenila njegova krošnja. Kako ponosno je bilo moje drevesce! Kako veličastno! Kako posebno!
Vsak dan, ko grem mimo njega, ga pobožam po deblu in pomislim, da je tako tudi s številnimi ljudmi. Z ničimer ne dajejo vedeti, da so posebni. Skromno se potopijo v množico, ki jih obdaja, mi pa hodimo mimo njih, ne da bi jih opazili … vse dokler se jim ne ponudi priložnost, da pokažejo svoj talent, da razprejo svoje cvetove, da nas opozorijo na to, kako so v resnici posebni.
Morda je tak tudi moj mladi sosed, sem pomislila, ko sva se skupaj peljala v dvigalu in je on kot običajno molčal, zatopljen v svoje misli. Ne bi me presenetilo, če bi se izkazalo, da piše čudovite verze. Ali morda tisti prodajalec oliv in mandljev na trgu? V modrem delovnem oblačilu se morda spremeni v umetnika, ko prepeva pesmi iz svojega Primoštena?
Nato pa je pred nekaj dnevi najlepše drevo skorajda čez noč ozelenelo in znova v ničemer ne izstopa med okoliškim zelenjem. Lahko bi rekli, da je spet povsem »navadno«. Le da jaz zdaj vem, da ni, in se lepote, po kateri je izstopalo, spominjam vse do naslednje pomladi. In vsakič pomislim, da je tako tudi z ljudmi.
Treba jim je samo dati priložnost in vsak nam bo lahko pokazal kakšne svoje cvetove. Pomembno je samo ne dovoliti, da jim grobost življenja prezgodaj pomečka vse popke.
