En cvet na dan ...

Čas je kot naročen za poziv, da se je treba vrniti k naravi. Čeprav je misel izšla iz globokih filozofskih razmislekov 18. stoletja, jo lahko danes upravičeno dojemamo tudi dobesedno. In morda nikoli doslej, nikoli v človeški zgodovini, ni bilo boljšega trenutka zanjo, kot je prav ta, ki ga živimo več kot leto dni. Do narave že dolgo nimamo usmiljenja, a nam kljub temu še vedno ponuja uteho, lahko je naša odrešitev in sprostitev. Kdor tega ni začutil doslej, zdaj to gotovo ve. V Veliki Britaniji, kjer statistike znajo ujeti aktualno dogajanje, so našteli kar tri milijone novih vrtnarjev, ki zagnano rijejo in brkljajo po zemlji.

Slovenci takšne podatke dobimo z zamikom, včasih pomaga tudi kmečka pamet: parkirišča pred vrtnarijami so zasedena, vsaka gospodinja, ki da kaj nase, ima vsaj eno visoko gredo. Klepet s kakšnim profesionalnim vrtnarjem domnevo, da je takšen trend tudi pri nas, dokončno potrdi. »Zvenelo bo grdo, covid-19 je strašna bolezen, a če sem iskren, za biznis je pa dober,« je zadnjič malce v zadregi povedal eden od njih.

Iz križanca med hortikulturo in pregovorom, da eno jabolko na dan prežene zdravnika stran, dobimo misel, da ima lahko tudi ena rožica ali gredica na dan blagodejen učinek. Slovenci nismo nikoli izgubili svoje podeželskosti. Stik z zemljo osrečuje, občutek, da izpod naših rok vznika življenje, je navdihujoč. Ukvarjanje z vrtom je terapija, ki jo lahko prekinejo le uničujoče sile narave, kot je bila nedavna pozeba. V led ujeti brsteči cvetovi jablan in marelic so kljub nenavadni lepoti prinesli le obup. Jabolk ne bo, marelic ne bo. Eden redkih, ki je ob tem morda začutil olajšanje, je gospod, ki bo čez nekaj dni praznoval 89. rojstni dan. Končno mu ne bo treba skrbeti, komu vse bo letos podaril svoj obilni pridelek. Narava mu je namignila, naj si vendarle malo odpočije.