Gospa v pikčasti obleki

Vsako jutro jo srečam. Druga mimo druge greva. Jaz v avtu, ona peš, jaz iz Viča v smeri Bežigrada, ona proti mestu. Njena hoja je šepava, opira se na palico in pri tem se ji zatresejo kolena in roke. Po vsakem koraku počiva in začne znova. Počasna je, a zdi se, da je vsak dan njen korak mehkejši, bolj povezan, morda celo kanček hitrejši. Skozi avtomobilsko steklo opazujem njen napredek že mesece. Urejena je. Pikčasta obleka, plisirano krilo, hlače. Nikoli v trenirki, nikoli brez frizure.

Vsako jutro jo pričakujem, in ko jo od daleč zagledam, se spomnim starega kitajskega izreka; potovanje, dolgo tisoč milj, se začne z enim samim korakom. Se začne tukaj in zdaj. Pomislim, le kakšno potovanje ima za sabo ona; prometna nesreča, huda bolezen, infarkt, morda genetska okvara, začetek kakšne degenerativne bolezni ...? Kdo ve, a ne preda se. Ko vsako jutro ob istem času odrinem od doma, gre tudi ona. Srečava se skoraj na istem mestu, za sekundo ali dve sva druga zraven druge, le da sta med nama pločevina in rob pločnika, potem se najini poti ločita do naslednjega jutra. Pomislim, v kako različnih svetovih živiva, kakšne so njene skrbi, kaj jo razveseljuje, česa se boji...

Vsi smo polni modrih misli o porazih in zmagah: Ko padeš, se moraš pobrati in iti naprej. Tudi ko ne gre, je treba vztrajati, lahko se zgodi marsikaj, nikoli ne smemo obupati. Upati in ne obupati. Potem pa pride trenutek, ko v resnici obupamo, se zapremo, izginemo, osamimo.

Toda ona ne. Gospa v pikčasti obleki hodi. Jutri jo bom spet videla, in pojutrišnjem in dan za tem. Zame je metafora poguma in potovanja, ki se mu reče življenje. Zbuja mi upanje, da smo močnejši, kot mislimo, da smo.