Kaznovani, ker se starajo

V podjetje je prišel pri 23. Zdaj jih šteje precej čez 50, v desetletjih je napredoval do šefa podružnice, a bližje ko je 60. letu, nižjo plačo ima. Delodajalec mu jo sistematično vsako leto znižuje. Ko jih je dopolnil 56, so mu jo znižali za dvajset odstotkov, nato pa še vsako leto za nadaljnjih deset. Do naslednjega leta, ko se bo moral (!) upokojiti, bo domov prinesel le 52 odstotkov tistega, kar je zaslužil pri 55 letih. In to pri enaki delovni obremenitvi in delovnih urah. In v čem je »keč« zniževanja plač delavcem na »stara leta«? S prihrankom na »starih« lahko zaposlijo mlajše, pravijo.

Na srečo se diskriminacija na podlagi staranja ne dogaja pri nas – pri nas se dogaja zgolj pokojninska reforma – ampak v Južni Koreji. Južnokorejska politika zaposlovanja potiska starejše delavce na slabše plačana mesta, delovna zakonodaja pa sili milijone, da se upokojijo pri 60. Da je obvezno upokojevanje kršitev vseh človekovih pravic, oblasti ne moti. Poleg tega lahko podjetja sama določijo upokojitveno starost, kar menda s pridom izkorišča 95 odstotkov podjetij z več sto zaposlenimi. Večina se jih odloči, da bo poslala svoje delavce, ki so s starostjo malce bolj počasni in malce manj produktivni, v pokoj kar pri 60. Tisti, ki imajo srečo, da lahko še vedno delajo tudi po 60. letu, v povprečju zaslužijo skoraj 30 odstotkov manj od mlajših kolegov.

V opozorilo vladam, ki razmišljajo, da bi svojo pokojninsko reformo obrnile v podobno smer, tale podatek: takšna politika je Južno Korejo pripeljala v vrh držav z najvišjo stopnjo revščine starejših. Še malo, pa bo pod pragom revščine živel že vsak drugi Južni Korejec nad 65. letom. Otrok pa mladi Južni Korejci tudi nimajo. Nasprotno, veljajo za narod z eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu.

Kdo pa si želi bivati v sistemu, kjer te kaznujejo, ker se staraš?