Tovariši in tovarišice

Opazila sem, da se mi obraz razsvetli, ko mi kakšen otrok reče teta. »Uf, dobro je, še me ne vidi kot 'babi'«, si vsakič mislim in grem naprej z zadostno mero sreče za tisti dan. Nasmeh mi zaigra na obrazu, tudi ko mladi starši rečejo malčku kaj takega kot pozdravi teto ali pokaži teti, kakšno žogo imaš. Kakšen kompliment, kar razveselim se.

In vsakič si mislim – najbolje bi bilo, da bi me klicali tovarišica. Tako kot v starih socialističnih časih, ko sta bila tovariš in tovarišica načina naslavljanja, ki je imelo pridih univerzalnosti, očiščeno seksizma in starizma. A potem se spomnim svojega prijatelja Xiaominga, ki živi v Avstraliji, rodni Tianjin in Peking pa obišče vsakih nekaj let. Nekega dne je prišel k meni čisto razburjen, ker se je neka prodajalka obrnila nanj z besedo tovariš.

Sem članica majhne revolucionarne stranke. Imam tovariše

»Kaj je to, provokacija?!« je razdraženo vpil, in kar je bilo še bolj zanimivo, vsi ljudje okoli njega so razumeli, zakaj ga je ta tovariš tako vznemiril. Na Kitajskem ljudje danes sploh ne vedo več, kako naj se med seboj naslavljajo. Ko se komu za imenom doda tovariš (v kitajščini se enako reče tudi tovarišica), se poudari, da je ta oseba član partije … ali pa, da je gej, saj je izraz tong-zhi, ki dobesedno pomeni 'ljudje iste volje', postal sinonim za homoseksualne osebe.

Zato se zatekajo k različnim nazivom: nekomu, ki dela v državni upravi, običajno rečejo vodja (lingdao), nekomu iz poslovnega sveta direktor, na znanega umetnika ali intelektualca pa se obrnejo z besedo učitelj. Večja težava je pri ženskah. Tistim med 16. in 60. letom pogosto rečejo lepotica (meinu), tistim nad 60 gospa, babi ali teta (ayi), odvisno od tega, koliko se jim zdi, da je dama mlada ali stara. Nerodno je zgrešiti, saj so lahko Kitajke zelo užaljene.

Zato me je preplavila nostalgija po tovariših in tovarišicah, ki so bili hkrati vse in nič. Teta sem za svoje nečake, babi za vnukinje, za vse druge pa človek dobre volje.