Kiparisove solze

Pod motorno žago sta tisto jutro padla vrtnica z dehtečimi rumenimi cvetovi, ki je hotela postati drevo, in grm, v katerem so se radi zadrževali vrabci. Nekaj časa je bilo tiho, nato je motorka znova zapela, tokrat za precej dlje. Ko je utihnila, sem zvedavo pogledala na ulico in na sosednji zelenici zagledala praznino, ki jo je še malo prej zapolnjevala cipresa. Bila je dvoglava, ne posebej lepa, močni vetrovi, ki so vse pogostejši, so ji vsakič odlomili kakšno vejo. Pa vseeno me je prezgodnje končanje življenja drevesa tako ganilo, kakor da bi izvedela za smrt ljubljene osebe. Res si že trčena, sem si rekla, ko sem si brisala solze.

Vse, kar je ostalo od ciprese, so bili dva štora in vonj smole, a ta je bil tako mogočen, da se je razširil po celotni ulici. Dolgočasen bežigrajski asfalt je še nekaj dni dišal po Mediteranu, morju, poletju, dolgih večerih, brezskrbnosti ... Smešno, trpka smrt drevesa je priklicala nostalgijo po tistem pravem, sladkem življenju.

Padec ciprese me je vrnil k zgodbi o izvoru poimenovanja mediteranske ciprese (Cupressus sempervirens) (in tudi Cipra), ki jo je v knjigi Around the world in 80 trees popisal Jonathan Drori. V grški mitologiji je bil Ciparisus oziroma Kiparis mladenič, ki ga je ljubil grški bog Apolon. Po nesreči je z lokom ubil Apolonovega najljubšega jelena, kar je tako obžaloval, da je moledoval, naj njegovo kesanje traja večno. Apolon ga je spremenil v cipreso, pri čemer njena smola, ki občasno primezi na plan, predstavlja Kiparisove solze. Cipresa je odtlej simbol tako nesmrtnosti kakor smrti in podzemlja, zato jo pogosto sadijo na pokopališčih.

Razlog za podrtje ciprese je bila nevarnost, da bi ob naslednjem močnem vetru padla in poškodovala sosednjo hišo. Stokilometrski sunki vetra vse redkejše zelene površine v mestih spreminjajo v polja smrti. Ponekod pa drevesa veselo preventivno sekajo pod pretvezo nevarnosti za ljudi ali urbanistične prenove območja. Na koncu bomo jokali mi, ne Kiparis.