Koralni greben na Rašici
Dan brez vsaj ene ure v naravi je zame izgubljen. Večkrat se mi sicer zgodi, da tudi čas v naravi, kakor večino preostalega časa, zaužijem kakor hitro hrano, domov pa se vrnem samo še bolj lačna. A ko mi um in telo sporočata, zdaj se pa res malo umiri in zberi na kup delce razpršene pozornosti, tek zamenjam s hojo. Takrat se prebudijo čuti, ki jih vse bolj umeten in vse manj inteligenten digitalizirani svet uspešno zatira. Takrat se mi zazdi, da po malem postanem srna, lisica, risinja, ki neslišno hodi po gozdu, samo opazuje in samo jè.
Ko sem pred novim letom hodila po večkrat prehojeni gozdni poti, sem na razpadajočem štoru zagledala drobne rdeče kroglice, pripete na sivozelena stebelca. Boštjan je bil že precej naprej, Loto se je ravno povaljal v najbolj smrdeči luži daleč naokoli. A to me takrat ni zanimalo. Približala sem pogled in pred menoj je bil mini koralni greben! Iz trhlega lesa so poganjala nekaj centimetrov visoka stebla, ki so se pri vrhu zaključila s čašicami, z več rdečimi kroglicami na konicah. Počutila sem se zmagoslavno, kot da sem našla novo vrsto, in še lep čas čepela ob štoru ter fotografirala najdbo z vseh strani.
Vedela sem le, da gre za lišaj. Aplikacija na telefonu se ni mogla odločiti, ali gre za vrsto Cladonia cristatella (lišaj britanskih vojakov) ali Cladonia macilenta (angleško lipstick lichen). Delo je dokončala naravna inteligenca; po vsem, kar sem prebrala, gre za prvega, ker ima na vrhu več rdečih kroglic, drugi pa ima na vrhu le po eno. Lišaj je prvič znanstveno opisal ameriški botanik Edward Tuckerman leta 1858, ime je dobil, ker rdeče kroglice (piknidiji, nekakšna shramba nespolnih celic) spominjajo na barvo uniform britanskih vojakov v ameriški državljanski vojni.
Kako je lišaj britanskih vojakov prišel na Rašico, ne vem. Videla ga nisem nikjer drugje, čeprav sem ga intenzivno iskala. Sem pa prebrala, da ga lahko razmnožiš, če odlomiš del stebla in ga odneseš na kakšen drug štor. To bom naredila naslednjič, ko bom šla iskat izgubljeno pozornost.
