Kurja lojtra
Nekoč, tega je še kar davno, je en naš potepuški bend prepeval, kako je življenje kot kurja lojtra, kratek in posran. Življenje najrazvitejših bitij. No, nekatere lojtre žitja so dolge, redno spucane, druge strmejše, spolzke, ponečedene, brez prečkic za krempljasti oprijem. Kaj pa je z bitji, ki ob kurji lojtri živijo nemetaforično?
Prvo ekipo kokoši, živele so v hotelskem kurniku tik naše domačije, sta nam po spletu neprevidnostnih okoliščin pred leti uplenili lisici. Nato smo, lepo rečeno, posvojili novo peterico, dve beli, eno črno in eno rjavo, klasično nesnico. Peta je bila mini, kot ptič, nekega dne je odletela v neznano.
Četverica pa nam je, če se izrazim kot rojeni meščan, redno rojevala jajca. In če sta si dve bitji podobni kot jajce jajcu, si domače in kupljeno gotovo nista. Oh, kako lepo je bilo gumijaste škornje v svežih jutrih omočiti v rosi in se tolažiti, da se perjad veseli tebe, ne piče, ki ji jo prinašaš.
Kako končati nekajletno sožitje, naj namenoma pozabim zvečer zapreti kurniška vratca in čakam na obisk zvitorepk, ki bi gotovo prišle prej kot Godot ...
Lojtra kurjega življenja je žalibog bistveno krajša kot od naše, ki o tem pojemo. Tu ne pomaga nikakršna preventiva, logično, še v bistveno manjši meri kurativa. Tudi vpraševanje, ali je bila prej kura ali jajce, postane nepomembno. A kako končati nekajletno sožitje, naj tokrat namenoma pozabim zvečer zapreti kurniška vratca in čakam na obisk zvitorepk, ki bi gotovo prišle prej kot Godot, naj ... Obstaja več načinov slovesa, omemba nekaterih bi bila preobskurna za objavo.
Zato se je zgodilo po najpripravnejši poti. Sekirco doma imamo, a mi je najbližji ne dovolijo uporabljati, nenazadnje nam s kazalcema služim kruhek, prišel je mojster, ki to, vsaj tako je videti, opravlja rutinsko, zabliskalo se je rezilo, še krik iz travišča, potem pa vse tiho je bilo. Mi pa bomo ob prvi angini srebali – kdo ve, juhico ta črne, rjave ali ene belih?
