Loto se zaljubi
Kdor v tej rubriki spremlja zgodbo o čistokrvnem zmešancu Lotu, ve, kakšne bitke sva z Boštjanom bojevala od marca lani, ko sva v svoje domovanje sprejela nepopolnega prevzgojenca iz zavoda za pasje delikvente. Kdor spremlja zgodbo o Lotu, pa tudi ve, da se je statistika ugrizov rok, ki ga hranijo, oktobra lani po streznitveni lekciji z letečo coklo ustavila pri številki 11. Loto nikoli ne bo dunajski deček, vendar možgani pod (vse bolj) kosmato butaro zdaj v zanj kočljivih situacijah mišicam pošljejo navodilo, zategni ročno zavoro, namesto ugrizni brez opozorila.
Pa vendar, če bi me še letos spomladi kdo vprašal, ali se bo Loto kdaj dovolil počohati še komu drugemu kot nama, bi gladko odkimala. A tudi to se je v kratkem času zelo spremenilo. Vse kaže, da se je Loto zaljubil v mojega očeta.
Na začetku je kazalo slabo. Ob obiskih pri starših sem ga morala imeti na vrvici, da ni skočil nanju vsakič, ko sta se prestavila na kavču. Do mame je še vedno sumničav, preveč nepredvidljivo za njegov okus se giblje. Očetova taktika jogijskega položaja gore, ali če hočete, pristop Mohamed h gori, gora k Mohamedu, pa se je obrestovala.
Ob vsakem obisku staršev pri nama v Ljubljani se mu je Loto bolj prilizoval. Se mu zarival pod noge, lezel v naročje, ga polizal od nogavic do rok, cvilil, ihtel, pometal z repom, ob tem pa na široko kazal bele zobe skupaj z dlesnimi, da je bil oče ves trd od strahu.
Potem pa se je zgodilo. V dnevni sobi sem ju pustila sama, očeta in Lota na kavču. Z mamo sva zunaj grabili listje, mene je grabila panika, kdaj bom zaslišala kakšen krik. Čez čas je oče prišel ven in slišala sem, kako je mami z zadržanim navdušenjem rekel: »Lotota sem pobožal.« Ko sta bila starša minuli vikend nazadnje na obisku, je bil oče že pogumnejši, Loto pa se je prvič pustil dotakniti tudi mami. Z Boštjanom sva jih gledala s stisnjenimi zobmi in solzami v očeh. Skoraj idila.
