Mačka miš, kragulj kuro

Ni lepšega, kot če ti med goltanjem sendviča mačka med zobmi pred nos prinese miš. Čeravno imam žival spornega karakterja raje kot tankorepo, je apetit včasih pomembnejši od ljubezni do skoraj vseh živih bitij.

A tokrat sem bil na strani mrtve. Mačka miš odloži v travišče. In naveličano gleda naokoli. Vsaj z ranjeno žrtvijo se ne bo poigravala. A kaj, ko miš tretjo minuto, ne tretji dan, plane od mrtvih in skuša ubežati resnični smrti. In začne se igra, kako bi rekel, mačke z mišjo. Odločil sem se, da bom h končnemu rezultatu nekoliko pripomogel.

Odšel sem po otroško lopatko in z njo miško odmetal v – trnje. No, če veste, kako mačka hodi okoli vrele kaše, vam zagotovim, da je enako s trnovim grmičjem. Užival sem v njeni nemoči, pa še sendvič je bil dober. Res je sicer, da bi lahko pojedel tri, pa bi mačka še vedno prežala ob vrelem grmu. Vzela si je čas, sam bi, preneseno na okoliščine homo sapiensa, v gostilni že zdavnaj obupal, če bi toliko časa čakal na obed.

Mačka, čeravno jo vsak dan dvakrat edini preskrbujem z neživo hrano, me je precej grdo gledala, a morebiti, sem pomislil, končno spoznala, kako se počuti močnejše bitje, ko ima v pesteh ali tik njih nemočnega. In da se pač nekajkrat nisem mogel zadržati, da z njo, mačko, kajne, nisem nekoliko prerazigrano športal.

Kako bi se v živo končala risanka Tom in Jerry, ne vem oziroma je odgovor prišel z neba. Petdeset metrov od mačje zgodbe je eksplodiral kurji vrišč. Ne, ni se ta bela na ta črno spravila, eno je v krempljih držal kragulj. Moja fizično šibkejša, sicer močnejša polovica ga je s ploskanjem, ki pa ni bilo nagradno, pregnala, kot jastreb, ne da bi to vedel, je poskusil še enkrat, a tudi zanj je bila kaša prevrela.

Kure v netrnovo grmovje, meni pa pomislek, da je življenje živalska farma.