Mesto rokometa
Danes se bo na naslovu Šolska ulica 3 v Slovenj Gradcu zbrala skupina posebnih mož. Na današnji dan pred 60 leti so namreč rokometaši DTV Partizana osvojili prvi naslov slovenskega prvaka. Bili so šampioni Socialistične republike Slovenije, republiška liga pa je takrat predstavljala drugi kakovostni razred v tem športu, saj so leto pred tem ukinili drugo zvezno jugoslovansko ligo.
Zanimivo, rokometni veterani, ki so ostali mladi po srcu in v duhu, bodo poklepetali v Čevljarskem muzeju Jožeta Levovnika, ki je ob predanem delu v svoji obrtni delavnici spretno izkoristil tudi svoje organizatorske in druge sposobnosti ter v mestu med Pohorjem in Uršljo goro dal zagon najprej odbojki in potem leta 1954 še rokometu skupaj z nekdanjo rokometašico ptujske Drave Ido Anderlik, takrat načelnico in vodnico v DTV Partizanu. Z rokometom, najprej smo poznali veliki rokomet, so pri nas začeli šele po drugi svetovni vojni, v Slovenj Gradcu je takoj pognal globoke in močne korenine. Levovnik, dolgoletni predsednik rokometnega odbora, je znal odlično povezati mlade športnike, pridobiti podporo v družbeno-političnih organizacijah in lokalnem gospodarstvu.
Po prvih letih treningov in igranja na zaprešanem, blatnem igrišču, so od jeseni 1961 do pomladi 1962 z udarniškim delom igralcev in funkcionarjev ter številnih prostovoljcev zgradili rokometni stadion z lično tribuno in asfaltnim igriščem, kmalu so zasvetili še reflektorji. Tam, na Sejmiški ulici za Kulturnim domom, se je pisala bogata zgodovina slovenjgraškega rokometa. Pozneje smo mladci tam igrali košarko, nogomet in tenis, že lep čas nazaj so areno izjemne športne dediščine mesta miru oskrunili s parkiriščem. Ni vredno besed. Danes se bom po Šolski ulici – zgodnje otroštvo sem preživel za vogalom – sprehodil s hvaležnostjo in stisnil roko prvakom iz 1963., ki so ponos Slovenj Gradca.
