Michelinov več
Prva asociacija na Michelin je bil nekdaj napihnjeni beli možicelj Bibendum, maskota francoskega podjetja za pnevmatike – mišelinke, kot so zbadali tudi tiste, ki so imeli namesto izklesanih »six packov« trebuh, ki je spominjal nanje. Leta 1900 je podjetje izdalo vodnik za avtomobiliste z naslovi bencinskih servisov, prenočišč in avtomehanikov, ki je postal bolj znan od Michelinovih pnevmatik.
Michelin je danes sinonim. Za zvezdice, ki jih podeljujejo najboljšim restavracijam po svetu. Odtisnjene na rdečih tablicah krasijo kar nekaj pročelij tudi pri nas. Izboru bi sicer lahko tudi oporekali, saj so bile nekatere res dobre slovenske gostilne že nekajkrat povsem spregledane. Ampak pustimo to.
Michelinova zvezdica vsekakor ne bi smela pomeniti le naddobre hrane, pozdravov in objemov chefov ter kravjih zvoncev in estetskih pogrinjkov. Lastniki restavracij bi si jih morali prislužiti tudi s svojo osebnostjo in človečnostjo, predvsem in tudi do svojega osebja. Tudi v tem bi morali biti tisti – več.
Bilo je pred nekaj leti, v švicarskem Baslu, v eni izmed restavracij z Michelinovimi zvezdicami, ko me je mlad natakar po nesreči polil po hrbtu s kokakolo. Medtem ko se je v joku opravičeval in me začel s krpo pivnati, sem ga mirila, da ni nič hudega, takrat pa se je na kraju zločina pojavil lastnik restavracije in ga malone zvlekel v kuhinjo. Pohitela sem za njima, a je bilo prepozno. Ubogi fant je že slačil svoj predpasnik. Moral je oditi. Ni pomagalo, da sem šefa prosila, naj ga ne kaznujejo, in niti sugestija mojega gostitelja, uglednega meščana Basla, ni zalegla. Zavrnila sem poplačilo čistilnice in prosila za knjigo gostov ter zapisala naslednje: »Naj vaše Michelinove zvezdice prižgejo še eno priložnost mlademu Thomasu, ki me ni polil nalašč. Dokažite svoj več. Hvala.«
