Modrikasto na zelenem

Poboža, kar rahlo stisne goste zelene vejice s prvimi modrikastimi cvetovi, da ji nežno zadiši po dlani.
Fotografija: Cvetoči rožmarin. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Cvetoči rožmarin. FOTO: Shutterstock

Poboža, kar rahlo stisne goste zelene vejice s prvimi modrikastimi cvetovi, še vsemi drobcenimi in mehkimi, da ji nežno zadiši po dlani, stopi že naprej, a prijeten vonj hodi še nekaj časa z njo, vztrajno v roki. Ena od ljubših ji vonjav jo spremlja kot nebogljen mladiček mamo, kot prozorna senca svoj vidni vir, takšen vtis naredi nanjo rožmarin, ki izvorno pomeni morska rosa: v jutranji rosi je vedno svežina in če kje, je v svežini bistrina, kakor tudi v sinjem morju koga slej ko prej prevzame globina.

Rožmarin vsaj takrat, ko se ga vsega pomladno zdravega tesno poprime, razda prodoren vonj, da bi, kakor njegove lastnosti že od pamtiveka hvalijo strokovnjaki, lahko v človeku napljusknil pronicljive misli in ohranjal kolikor toliko zanesljiv spomin. Na tem neznatnem mestu ne bomo razpredali o drugih dobrodejnostih te markantne dišavnice – menda jo je dobro vonjati tudi proti glavobolu, kolektivnemu nemara prav tako – niti o njeni dragoceni vrednosti v kulinariki ali sploh v kozmetični industriji. Iz rožmarinovega venčka veje nemalo simbolno močnega, tako so ga (pa ne le kakor največji balkanski bard mračno na svojem preranem grobu) dojemali že v praobredju, in tudi zdaj privlačita njegova cvetasta modrina na široki zimzeleni razprtosti, čeprav nam lahko – ker zna modri človek pretentati okolje – rožmarin uspeva domala povsod: na prepišni primorski zemlji in v zamejenih loncih. So ljudje, ki nosijo s seboj molitvenik, še več jih z enega mesta na drugo prenaša knjige in z njimi stik z vedno novimi zgodbami, ali pa fotografije, s tem drage ljudi in stare prigode. A kdo po svojih postojankah prestavlja prijetne dišave: da bi se ljube vonjave, naj bodo še tako vsakdanje, vedno znova blagodejno vpile vanj.

Gibko preliti sodobni čas ne prenese mej ne omejitev, sploh vonjave pa ne poznajo zatesnitev, in tudi pozabljati v brezdušni banalnosti brez vonja jih nemara ni prav.

Preberite še:

Komentarji: