Naše zadnje zaloge kun
Prišel je dan, ko je na počitniškem koledarju zevala luknja, pa smo si rekli – peljimo se z vlakom v Zagreb. Odhod je bil splaniran, predvidene pol ure za nakup vozovnice in sprehod do perona, kjer si bomo lagodno izbrali enega izmed številnih praznih kupejev. Kajti – kdo pa se danes še pelje z vlakom?
Res je šlo vse po načrtu; ko smo stopili pod uro na železniški postaji, je kazala natanko osem. Vstopili skozi vrata in se že kmalu ustavili v dolgi koloni za vozovnice mednarodnega potniškega prometa. Tipanje med potniki in prihod sodelavke, ki je stopila v vrsto s taisto počitniško zamislijo, je zapečatila njena hčerka: »Res izvirna ideja.«
Izkazalo se je, da je imelo enako izvirno idejo pol Slovenije. Drenjali smo se v vrsti, nato zapodili po postaji do perona, kjer je bila še ena dolga kolona potnikov, ki so, milo rečeno, presenetili same železničarje. Vlaku so kmalu priključili pet vagonov, toda lagodnosti ni bilo. Na koncu smo se še vedno trije drenjali na enem sedežu, hvaležni, da ga imamo, ter s kancem zmagoslavne vzvišenosti zrli na tiste, ki so se lahko posedli samo še po tleh (na streho si nismo drznili pogledati). Številu potnikov je sledila temu primerna zamuda in to so še podaljševali ljudje, ki so vstopali na naslednjih postajah. Vse do Dobove, kjer je prišla do izraza ugotovitev: Še vedno je schengen! Pa smo stali (vsaj) še eno uro.
Vendarle smo dočakali in se veselo, ker se končno lahko ločimo, razpršili po mestu. A prišel je spet večer, ko smo se spet drenjali. Med temi tesnimi pomenki je postalo jasno, da za gnečo niso krivi le počitniški dnevi dni, lepo vreme in brezplačne vozovnice za upokojence, ampak tudi – kune. Porabiti je bilo treba zadnje zaloge hrvaške valute! In te so očitno imeli nekateri v kilogramih, ki so jih prav na ta sončen dan prelili v kosila, kozarce kuhanega vina ali vsaj v spodobno zalogo zobne paste.
In tako smo se Slovenci poslovili od svoje druge valute.
