Ne bom se več namakala v bajerju

»Batrahofobija je imeniten izraz za strah pred žabami,« je v eni od kolumen v začetku leta na straneh Dela zapisal Jure Stojan. Mislim si, da tudi prvi del besede izhaja iz grščine, a dlje od ugibanja takole na pamet nisem prišla. Vsako googlanje je hkrati tveganje, da se ob razlagi pojavi še fotografija. Za histeričen odziv je včasih dovolj že samo risba, za kurjo polt pa omemba.

V nasprotju z avtorjem se mi batrahofobija ne zdi prav nič imenitna, saj jo doživljam, kadar se pojavi priložnost. Če jo je mogoče predvideti, prakticiram izogibanje – tudi namerni konfrontaciji, ki jo nekateri priporočajo, češ da naj bi na dolgi rok učinkovala terapevtsko. Redno srečevanje z žabami zame pač ni življenjskega pomena. So pa življenjskega pomena prostočasne dejavnosti, za katere velja ravno nasprotno: bolj ko se jim izogibamo in jih prelagamo, več tvegamo. Zanje si je pač treba vzeti čas, tudi kadar ga nimamo; učinkujejo blagodejno na misli in telo.

Tako oni dan kljub še ne prav dokončanemu delu nisem zavrnila povabila na kopanje na neki bajer – sem se pa bolj kot z delom obremenjevala s tem, ali so v bajerju žabe. Niso, je rekla prijateljica, so pa želve, pijavke in krapi. Vseeno, sem ji odgovorila, samo da ni žab. Imela je skoraj prav: v plitvini ob bregu je migetalo le na stotine pupkov. Na mojo prošnjo jih je poskušala pregnati in usmeriti drugam, nato pa me, strmečo v daljavo, da bi pozabila, kam vstopam, povedla v vodo tja do prvega zamaha.

Občutek zmagoslavja je bil podoben tistemu pred leti v Parizu, ko si je znanec na skupni večerji za predjed predrzno naročil žabje krake. Še vedno čutim vročico, ki me je oblila, ko sem jih pokusila. Vem, glede na fobijo se sliši ­perverzno, a bodimo še malo (kontra)romantični. Tudi če s poljubi iz žab nastajajo princi, je bolje biti sam kot za to poljubiti žabo; če gre za pupke, pa – kaj pa naj s princem, če je nedozorel?