Plaža

Na našem končku plaže se je vnel prepir, ker ima D. majhen prenosni radio tako na glas, da ga je slišati še 30 metrov stran. Vsi (razen mene, ker se raje potunkam) so bili prisiljeni poslušati poročila in glasbo po njegovem okusu.

Gospa J. se ni dala. Rekla je, da je plaža za vse in da mora biti zato na njej mir. Z njenimi pomisleki je soglašal tudi sam lastnik radijskega sprejemnika in navedel primer francoskega župana, ki je prepovedal hrup na plaži.

Ljudje ne zasedajo teritorija samo z raketami in droni. Prebrisanci vstanejo zgodaj (morda že ponoči) in razprostrejo svoje plažno orožje  (brisače in ležalnike) za mehko zavzemanje teritorija. Zato, da se lahko po malici ponosno primajejo do »svoje« privat plaže. 

V naši dolinici je tudi šolska kuhinja, kjer kuharice ob 7. uri zjutraj redno pražijo kakih 10 kilogramov čebule. Za malico bo spet golaž. Oster vonj po žgani čebuli draži tudi 200 metrov stran, zjutraj si ne moreš privoščiti svežega zraka. Od smradu je komu lahko tudi slabo. 

Te dni v Portorožu odpirajo zabavišče na prostem do tretje ure zjutraj. Lastnik zabavišča nas je prepričeval, da je to povsem običajno in značilno za turistične kraje, da je tam hrup do tretje ure zjutraj temeljni pogoj in da velika večina gostov prihaja v turistične kraje samo zaradi hrupa. Ni mi bilo treba veliko preverjati, da sem slišal povsem nasprotna stališča. Nekateri si pač vzamejo prostor. Če lahko Izraelci z orožjem, potem si jaz toliko bolj lahko privoščim »povsem majhen« interes.

Kantov kategorični imperativ in temelj sodobne etike, ki pravi, da se tvoja svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega, je zdavnaj pozabljen. Pravico si dam in si jo vzamem. Plažo lahko zavzameš z orožjem ali na mehko – z brisačo in radijskim sprejemnikom.

Če mi bo hrup prinesel cvenka, je prav vseeno, kaj si o tem mislijo drugi. Tako enostavno se organizira svet svobode enega.