O sili, muhi in hudiču
Tudi naša družina se je znašla v dolgi vrsti nesrečnežev, ki iz prve roke okušamo preglavice, povezane s starajočo se družbo.
Pomanjkanje prostora v domovih za ostarele za nas nenadoma ni več zgolj šesta ali sedma novica v dnevnoinformativni oddaji, ki jo komajda zaznamo med žvečenjem večerje, ampak kruta realnost, okoli katere se nam sukajo življenja.
Po zadnjih podatkih se za 21.573 postelj v domovih za ostarele preriva 62.918 prosilcev za sprejem vanje, po nekakšnem čudežu je menda prostih celih 147 postelj.
Spoznanje, kako smo kot družba zanemarili področje oskrbe starejših, nas je kot boleča klofuta doletelo med epidemijo covida.
Na neustrezne prostore, zastarelost in materialno opremljenost in predvsem na pomanjkanje kadra v skromno plačanih dejavnostih socialne oskrbe so nas pristojni opozarjali že leta, a jih bodisi nismo poslušali ali pa zaradi hrupa ob žvečenju kristalke med večernimi poročili nismo slišali, kaj so imeli povedati.
Zdaj se težav menda zavedamo in tudi s pomočjo evropskih sredstev jih država v naglici na vse kriplje hiti odpravljati.
Novi domovi, ko bodo zgrajeni, bodo našim staršem in nekoč tudi nam omogočali bivanjski standard v skladu z evropskimi predpisi. Ko bodo zgrajeni. Nekoč. Koliko od 62.918 prosilcev bo živih dočakalo nove in prenovljene domove, ne ve nihče.
Saj so lepo povedali starejši, da je potrpljenje božja mast, a gorje tistemu, ki se maže z njo. Rekli so tudi, da hudič v sili muhe žre.
Ker pri nas doma neprijetne izkušnje radi bolj ali manj uspešno obrnemo na hec, sva si z mamo (eno od omenjenih 62.198) zamislila genialen načrt za sprejem v institucionalno varstvo.
Najlon nogavice si bo navlekla čez sivo glavo, da je ne spoznajo, motiko v roke in akcija. Če ji rop banke uspe, bova zgradila zasebni dom za upokojence. Če ji ne, bo končno dobila institucionalno varstvo na naslovu Na grad 25 na Igu.
