Oprosti, ampak danes sem res slabe volje
Ni prodajne uspešnice, ki bi človeku 24 ur na dan zagotavljala nasmeh na obrazu. Smo samo ljudje, ki imamo dobre in slabe dni.
Odpri galerijo
Nič v naravi ne cveti vse leto. FOTO: Jure Eržen/Delo
Oni dan sem na spletu iskala pozitivno notico ali kaj podobnega, ki bi jo prijateljici prilepila v telefonsko sporočilo in ji tako dala vedeti, da mislim nanjo. Čeprav nisem iskala nič po kafkovsko globokega, zgolj poved, ki bi nudila nekaj utehe, sem odkrila pravi mali literarni biser. »Bodi potrpežljiva sama s seboj. Nič v naravi ne cveti vse leto.« Avtorja mi ni uspelo izbrskati, niti se nisem pretirano trudila, bi mu pa (ali ji) dala en velik cmok na lica. Kako malo je včasih treba, da ti nekdo – in še popoln neznanec ali neznanka, zamislite si – ukrivi ustnice navzgor. Prav zenovsko sem se počutila, ko sem premlevala stavka.
Nisem človek, ki bi se zatekal k priročnikom za samopomoč ali pol noči prebedel ob listanju strani, kako obdržati nasmeh na obrazu kljub viharju, ki divja znotraj. Pravzaprav sem (žal) oseba, ki na obrazu izjemno težko skrije, ko ji kaj (še bolje rečeno, kdo) ne paše oziroma si želi malo miru in tišine. Ne zmorem se smejati, če v meni vre, pa naj bo od jeze, užaljenosti ali nejevolje. Težko se tudi pretvarjam, da je vse dobro in super, če ni tako.
Ko sem utrujena, mi ni do širokega nasmeha, po katerem me sicer pozna dobršen del (vsaj) znancev, če že ne sodelavcev ali bližnjih prijateljev. Vsaj za nekaj je zato vedno višji emšo koristen – človek si z leti pogosteje dovoli biti »na tleh« in to tudi jasno pokazati oziroma povedati celemu svetu.
Sploh v teh časih, še posebej v teh časih, ni nič narobe, če povzdignemo glas in zatulimo nekam tja na desno ali levo, v luno, mimoidoči avtomobil ali sredi gozda v samoti, da smo na robu. Podrti, utrujeni, občutljivi, zadirčni. Ni prodajne uspešnice, ki bi človeku 24 ur na dan zagotavljala nasmeh na obrazu. Smo samo ljudje, ki imamo dobre in slabe dni, in če je zadnje tedne in mesece več slednjih, je to treba vzeti v zakup. Samo spregovoriti si upajmo, povejmo. In mimogrede, za vsak primer, v opozorilo na levo ali desno pošljimo še en »oprosti, utrujena sem, zagotovo razumeš«. V večini primerov čudežno deluje.
Nisem človek, ki bi se zatekal k priročnikom za samopomoč ali pol noči prebedel ob listanju strani, kako obdržati nasmeh na obrazu kljub viharju, ki divja znotraj. Pravzaprav sem (žal) oseba, ki na obrazu izjemno težko skrije, ko ji kaj (še bolje rečeno, kdo) ne paše oziroma si želi malo miru in tišine. Ne zmorem se smejati, če v meni vre, pa naj bo od jeze, užaljenosti ali nejevolje. Težko se tudi pretvarjam, da je vse dobro in super, če ni tako.
Ko sem utrujena, mi ni do širokega nasmeha, po katerem me sicer pozna dobršen del (vsaj) znancev, če že ne sodelavcev ali bližnjih prijateljev. Vsaj za nekaj je zato vedno višji emšo koristen – človek si z leti pogosteje dovoli biti »na tleh« in to tudi jasno pokazati oziroma povedati celemu svetu.
Sploh v teh časih, še posebej v teh časih, ni nič narobe, če povzdignemo glas in zatulimo nekam tja na desno ali levo, v luno, mimoidoči avtomobil ali sredi gozda v samoti, da smo na robu. Podrti, utrujeni, občutljivi, zadirčni. Ni prodajne uspešnice, ki bi človeku 24 ur na dan zagotavljala nasmeh na obrazu. Smo samo ljudje, ki imamo dobre in slabe dni, in če je zadnje tedne in mesece več slednjih, je to treba vzeti v zakup. Samo spregovoriti si upajmo, povejmo. In mimogrede, za vsak primer, v opozorilo na levo ali desno pošljimo še en »oprosti, utrujena sem, zagotovo razumeš«. V večini primerov čudežno deluje.
