Poišči in napiši par
Na družbenem omrežju x je nekdo objavil fotografijo šolskega testa otroka, ki je na napačne črte napisal sicer pravilne odgovore. Naloga je bila naslednja: Poišči in napiši par. Pazi na pravilen zapis besed. Primer: plavalec – plavalka. Potem so bili v razpredelnici našteti poklici, nekateri v moški obliki, drugi v ženski. Otrok je manjkajočo polovico para zapisal na napačne črte in dobil – nič točk.
Slovenija se je spremenila v zbornico. Večinoma so vsi dali prav otroku. Kaj se to pravi, sramota za učiteljico, navodila nikjer niso bila jasna, kam je vpisoval rešitve, ni pomembno ... Izvorni pisec je vse skupaj pospremil z ironijo: »Ne učiti, kako reševati probleme.«
Včasih, in to so bili res drugi časi, ki smo jih očitno že pozabili, so imeli učitelji vedno prav. Potem smo se počasi učenci ojunačili in tiho kot miške hodili do katedrov ter ponižno kazali, kje bi nam lahko pripadla kakšna točka več. Učiteljica je največkrat pokazala, kdo je v razredu šef, mi pa smo se pobrali nazaj v klop. Potem so manjkajoče točke v roke vzeli »skrbni« starši, hodili na govorilne ure, klicali učitelje, klicali ravnatelje in zahtevali sestanek. Vsi poznamo kakšen primer, ko so se bili pripravljeni za polovico točke svojega sončka skregati tudi s šolsko inšpekcijo. Zdaj smo očitno v novi eri, v kateri Slovenija kar na družbenih omrežjih ugotovi, da učitelj nima prav. Še huje; da nima pojma. Ali kot je zapisan eden redkih treznih x-ov: Zakaj je tako popularno, da imajo vsi učitelje za bedake, otroke pa za zatrte genije?
Spomnila sem se svojega znanca. Njegov sin je delal sprejemne izpite za Oxford. Šlo mu je dobro, celo zelo dobro, in nobenega problema z vpisom ne bi bilo, če ... če ne bi pozabil izpolniti vprašalnika z osebnimi podatki. Mislil je namreč, da je tisti dan pomemben le test.
In kako se je vse skupaj končalo, me je zanimalo. Eno leto bo fant študiral doma, potem pa se bo lahko vpisal, je s kislim nasmehom odgovoril njegov oče.
